Dr. Miha Krofel: Marsikaj je drugače, kot si mislimo

Z dr. Miho Kroflom, ki živi na Menišiji, gozdnati planoti med Vrhniko in Cerknico, kjer medvedi in volkovi niso nobena redkost, bi se lahko pogovarjali o afriških zvereh.

Biolog, ki predava na Oddelku za gozdarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete, je tudi sodelavec berlinskega inštituta IZW (Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research), zato občasno preživi po nekaj mesecev v Namibiji na terenskem proučevanju leopardov, gepardov in drugih afriških zveri. A smo se raje osredotočili na nam bolj domače rise, volkove in medvede.

O neprijetnih srečanjih z medvedi je v medijih večkrat govora, občasno je slišati o volkovih, ki pokoljejo ovce, za rise, elegantne gozdne mačke, pa ne bi mogli reči nič podobnega, saj se človeku na daleč izogibajo pa tudi sicer ne povzročajo tako rekoč nobene škode. Rise in njihove odnose z drugimi živalmi v dinarskih gozdovih je dr. Krofel proučeval v svojem doktoratu.

Odgovor v mozgu

»Zanimalo me je, ali tudi ris, podobno kot volk, opravlja naravno selekcijo,« razloži. »Ali so njegov plen predvsem bolne, šibke in stare živali ali pa lovi bolj ali manj naključno.« Zato je s sodelavci v past ujetim risom namestil ovratnice z vgrajenim GPS-oddajnikom in nekaj let spremljal njihov jedilnik. »Ko je oddajnik pokazal, da se ris nekaj dni ne giblje, smo sklepali, da je ujel plen in se hrani z njim. Praviloma smo res našli ostanke srnjadi, ki je najpogostejši risov plen.«

V kakšni kondiciji je bila uplenjena žival, je ugotavljal na presenetljiv način – s pregledom mozga v njeni stegnenici. »Če je žival iz kakršnegakoli razloga v slabem stanju, se to odraža v nizki zalogi maščobe v mozgu dolgih kosti. To je še zadnja zaloga energije.« Izkazalo se je, da so bile srne, ki jih je ris ujel, običajno res v slabem stanju. »Ris se priplazi do plena, nato pa napade v hitrih skokih. Zdrave živali mu pogosto pobegnejo. Ris se najbrž šibkih in bolnih živali ne loteva načrtno, ampak mu te redkeje pobegnejo kot zdrave, saj odreagirajo prepočasi.«

Projektna skupina, v kateri sodeluje, je avgusta pripravila načrt doselitve nekaj risov iz Karpatov. »Ris je bil pri nas pred stoletjem iztrebljen, leta 1973 pa so ga naravovarstveno ozaveščeni lovci znova naselili,« pojasnjuje. »Še v 90. letih je bilo pri nas precej risov, danes jih je le še 10 do 20. Od šestih živali, ki so jih pred 40 leti naselili, so bile štiri med seboj v sorodu. Čez nekaj generacij so očitno nastopile posledice parjenja v sorodstvu. Te vključujejo odpovedi srca, degeneracijo skeleta in upad reprodukcije. Populacija je danes na poti v novo izumrtje.« Načrt 'osvežitve krvi' populacije risov, ki poseljuje območje od Bosne prek Hrvaške in Slovenije do Italije in imajo vsi prednike v omenjenih šestih živalih, bodo morali najprej odobriti na slovenskem Ministrstvu za okolje in prostor, pozneje pa mu bodo morali dati zeleno luč še bruseljski uradniki.

Pomagajo ograje in psi

V Bruslju so odobrili tudi zelo uspešen projekt z imenom SloWolf, ki so ga izvajali v letih 2010–2013. Kot pove ime, je šlo za projekt za naše volkove. »Projekt je vključeval tudi problematiko škode, ki jo volkovi povzročajo na drobnici,« pove dr. Krofel. »Da bi pomagali rejcem drobnice, smo pridobili sredstva za kakovostne zaščitne ograje in pastirske pse, za kraške ovčarje in hrvaške tornjake, ki so se drugje izkazali za zelo učinkovite. Med projektom se je tudi v Sloveniji škoda zmanjšala za 74 odstotkov. Država, ki je dolžna izplačevati odškodnino, je na ta račun prihranila kar precej denarja.« Škoda je bila pred tem precejšnja. Na vprašanje, ali so rejci to zlorabljali in volkovom načrtno dopuščali, da so jim plenili drobnico, odgovarja: »Prepričan sem, da se velika večina rejcev s tem ni okoriščala, očitno pa so bili nekateri posamezniki, ki so precej zaslužili na račun odškodnin.«

Pri preventivi so se osredotočili na okoli deset rejcev, pri katerih je prihajalo do večine škod, nekateri so prejemali celo po 100 tisoč evrov odškodnin na leto. Ko so po začetnem nezaupanju nekateri rejci začeli sprejemati ponujene ograje in pse, so se škode in s tem odškodnine močno znižale. Kamere, ki so jih namestili v bližini z ograjo zaščitene drobnice, so pokazale, da so se volkovi čredam še vedno občasno približali, a čez ograjo niso šli. Raje so se preusmerili nazaj na njihov naravni plen – divje prašiče, jelenjad in srnjad.

Odstrel volkov ni rešitev

»V splošnem lahko rečem, da ne,« pa odgovarja dr. Krofel na vprašanje, ali je volk lahko nevaren človeku. »Volka so pri nas stoletja močno preganjali in preživeli so le tisti, ki so se človeka zelo bali. Nekoč sem se pod Vremščico znašel v brlogu z mladiči, a me volkulja ni napadla, pa čeprav bi me zlahka ubila. Znani so primeri iz povojnih let, ko so ljudje pobijali mladiče pred očmi njihovih staršev, a celo v takem primeru ti niso premagali prirojenega strahu pred človekom. V Sloveniji ni znan še noben potrjen primer napada volkov na človeka, v večini primerov drugje po svetu pa se je izkazalo, da je šlo večinoma za stekle živali ali za križance s psi. Zato je pri nas verjetnost napada volka na človeka izredno majhna.«

Dotakneva se tudi odstrela volkov kot načina uravnavanje njihovega števila in s tem preprečevanja škod. Pojasni, zakaj je odstrel kot ukrep za zmanjševanje škode bolj ali manj neuspešen. »Volkovi so teritorialne živali z izjemno kompleksno socialno strukturo. Če odstrelite eno izmed ključnih živali v tropu, postanejo preživeli člani tropa manj uspešni pri lovu na naravni plen. Podobno se zgodi, če iztrebite celoten trop, saj izpraznjen teritorij hitro zasedejo mlajši volkovi, ki imajo prav tako slabši uspeh pri lovljenju naravnega plena. Zato se volkovi po odstrelu pogosteje lotijo drobnice, ki je zelo lahek plen, če seveda ni primerno zaščitena. Volkovi lahko pri napadu pobijejo veliko ovc, saj se pri njih skozi evolucijo ta 'zavora' ni razvila. Če lovijo košute, ujamejo le po eno žival, druge pa pobegnejo.«

Dokaj enostavni ukrepi

Zelo drugačne pa so pri nas stvari z medvedi. Konflikti z njimi so zelo raznoliki – poleg napadov na domače živali obsegajo škodo na poljih, v sadovnjakih in čebelnjakih, strah, ki ga povzročijo, ko se pojavijo v naselju, in celo napadi na človeka. »Večina medvedov se človeku izogiba. Najpogosteje medved napade, kadar ga presenetimo od zelo blizu in oceni, da je napad boljši od bega. Zato bi v gozdu morali poskrbeti, da nas lahko pravočasno zazna in se mirno umakne. Medved odlično sliši, in če se občasno odkašljamo ali kaj glasno rečemo, potolčemo z nogo po tleh ali z vejo po deblu, mu damo priložnost za umik.«

V Sloveniji živi okoli 500 medvedov, okoli 90 jih vsako leto lovci po predpisu države odstrelijo. »Zaradi tako velikega odstrela ljubitelji živali lovcem očitajo morilsko slo in podobno, pa tudi iz tujine nas gledajo včasih malo postrani. Vendar je treba te stvari, da bi jih lahko bolje razumeli, pojasniti v širšem kontekstu,« razlaga dr. Krofel, ki lovcem priznava pomembne naravovarstvene funkcije. Medvedi, drugače kot volkovi, niso teritorialne živali in zato lahko na nekem območju hkrati živi veliko medvedov. Glavna naravna omejitev populacije medvedov je količina hrane, ki jim je na voljo. Pri nas bi, glede na razpoložljivo hrano – tako tisto v naravi kot tudi na hrano človeškega izvora (krmišča, polja, sadovnjaki, klavniški in različni drugi odpadki) –, lahko verjetno živelo tisoč, morda celo dva tisoč medvedov. Tako število se dr. Kroflu ne zdi sprejemljivo, saj bi bilo konfliktov med ljudmi in medvedi neprimerno več.

Da bi bilo konfliktov manj, medvede že dolgo krmijo. »Ugotovili smo, da slovenski medvedi kar tretjino kalorij dobijo na krmiščih, predvsem s koruzo. Krmišča jih jeseni lahko res do določene mere držijo stran od naselij, v drugih delih leta pa ne. Težava je tudi, da v Sloveniji nimamo dosti velikih gozdov, zato krmišč večinoma ni mogoče postaviti dovolj daleč stran od naselij.« S krmišči je povezan tudi razvijajoči se ekoturizem, saj je drugje medveda težko opazovati, krmišča pa upravljavcem tudi omogočajo izvajanje monitoringa. Zakonodaja tudi dovoljuje redni odstrel medvedov zgolj z visoke preže na krmišču, saj se s tem zmanjša možnost, da žival zgolj ranijo ali da bi bil odstreljen prevelik medved.«

Sogovornik razloži še nekatere kompleksne učinke krmljenja in vse kaže, da bi verjetno morali začeti medvede krmiti drugače, kot jih zdaj. »Če bi jim polagali manjše količine hrane, na manj krmiščih ali samo v nekaterih sezonah, pričakujemo, da bi se bolj izrazili naravni mehanizmi uravnavanja njihovega števila. S tem bi se zmanjšala tudi potreba po tako velikem odstrelu, kot je zdaj nujen za preprečevanje povečanja populacije. Zmanjšali pa bi tudi nekatere druge negativne stranske učinke intenzivnega krmljenja medvedov.«

Posebni smetnjaki

»Raziskava je pokazala, da medvedi prihajajo v naselja predvsem zato, ker jim je tam pogosto na voljo zlahka dostopna hrana v smetnjakih, kompostnikih in sadovnjakih. Ali pa v bližini naselij odvrženi odpadki zaklane ali poginule živine, teh je še vedno presenetljivo veliko.« Prav primerno odlaganje odpadkov in smetnjaki, iz katerih si medved ne more postreči, je, kot se je pokazalo zlasti v Severni Ameriki, zelo uspešen način za preprečevanje obiskov medvedov v naseljih. Letos so bili izdelani posebni kompostniki in smetnjaki, ki jih bodo namestili na t. i. vročih točkah, kjer je konfliktov z medvedi največ - npr. na območju Sodražice, Loške doline, Iga, Kostela in Rakitne. »Prav zanimivo bo videti, kakšni bodo učinki,« pravi dr. Krofel. »Pa ne le tam, kjer bodo postavljeni, ampak tudi na območju Velikih Lašč.« V Velikih Laščah, kjer je konfliktov z medvedi veliko, se čeprav so smetnjaki na voljo brezplačno, zanje niso odločili. »Na območju v Montani, kjer je podobna kulturna krajina kot pri nas, se je število konfliktov na ta način zmanjšalo kar za 93 odstotkov,« še pojasni dr. Krofel. »Bomo videli, kako bo pri nas.«

Zanimiva pa je vsaj še ena stvar - rezultati pred nekaj leti opravljene raziskave o naklonjenosti medvedu pri nas. »Raziskovalcev ni zanimalo, kaj si mislijo ljudje v mestih, ampak so anketo opravili med ljudmi, ki živijo na območju medveda,« pove sogovornik, ki je pred kratkim prejel ovratnico, ki jo je medved nosil okrog vratu. Zlasti zanimivo bo videti, kaj vse je posnela vanjo vgrajena kamera, že zdaj pa vemo, da je omenjena anketa pokazala, da so ljudje medvedu naklonjeni. »Rezultat se morda zdi presenetljiv, ampak vedeti moramo, da so tisti posamezniki, ki mu nasprotujejo, v javnosti in lokalni politiki pogosto zelo glasni, večina, ki mu je naklonjena, pa glasu ne povzdiguje tako močno.«

Dr. Krofel je junija sodeloval na svetovnem kongresu o medvedih v Anchoragu na Aljaski, nato pa še nekaj čas prebil v tamkajšnji divjini. Pravi, da bi sicer rad preživel še več časa na terenu, da pa mu razpetost med terenskim, pedagoškim in pisarniškim delom kar ustreza. »Terensko delo je najbolj 'luštno', zanimivo pa je tudi spremljati, kaj odkrijejo drugi raziskovalci po svetu in objaviti kakšno lastno raziskavo ter predavati študentom, ki jih velike zveri v splošnem zelo zanimajo.«

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Igor Zaplatil in osebni arhiv dr. Mihe Krofla

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču