Dr. Rmanova je dobitnica priznanja, poimenovanega po pomembnem slovenskem geologu Marku Vincencu Lipoldu, rojenem pred okroglo dvema stoletjema. Za vrhunske znanstveno-raziskovalne dosežke ga je prejela ob nedavnem praznovanju 70-letnice Geološkega zavoda Slovenije, kjer je tudi zaposlena.
Če ob besedi geologija pomislite, to je nekaj v zvezi s kamni, kajne, spadate med ljudi, ki o geologiji ne vemo prav veliko. A če imate priložnost prisluhniti dr. Rmanovi, se vam utegne za vsakovrstne 'kamne' vzbuditi zanimanje. Ne nazadnje so, kot je zapela Marilyn Monroe, diamanti dekletovi najboljši prijatelji. Ki jih je, kot pove sogovornica, mogoče najti tudi pri nas. A pojdimo lepo po vrsti.
Toplota iz globin
Področje, s katerim se je dr. Rmanova ukvarjala že v svojem doktoratu, so termalne vode. Pravzaprav se s tem ukvarja od leta 2007, ko je pol leta študirala na Geotermalnem inštitutu na Novi Zelandiji, ki je z njimi zelo bogata. »Slovenija se z Novo Zelandijo ne more primerjati, ampak to seveda ne pomeni, da nimamo pomembnih virov termalnih voda,« pojasnjuje. »Predvsem v severovzhodni Sloveniji je več termalnih zdravilišč, ki za kopanje in zdravljenje uporabljajo iz globin načrpano toplo vodo, ta pa se uporablja tudi za ogrevanje rastlinjakov.« Običajna temperatura vode, ki jo večinoma črpajo iz globine od 700 do 1.500 metrov, je do približno 60, ponekod pa lahko doseže celo 75 stopinj Celzija. »Iz tako tople vode je mogoče odvzeti veliko toplote in z njo npr. ogrevati hotele,« razloži. »Individualno ogrevanje pisarn in stanovanj z geotermalno energijo imata tudi Murska Sobota in Lendava.«
Do tu je vse lepo in prav, vendar je to le ena plat zgodbe. Tudi za to vodo je treba, tako kot za plitveje nahajajoče se podzemne zaloge pitne vode in za površinske vode, primerno skrbeti. »Kolegi so že v 90. letih menili, da se z vodonosniki, od koder črpajo termalno vodo, nekaj dogaja, a za proučevanje niso imeli takšnih možnosti, kot jih imamo mi zdaj. Voda iz več vrtin, v katerih od leta 2009 proučujemo nihanja gladine in temperature in spremljamo njeno kemijsko stanje, pa razkriva marsikaj in potrjuje te domneve,« pove dr. Rmanova, ki o svojem raziskovalnem delu ves čas govori v prvi osebi množine.
Nujnost vračanja vode v globine
»Izkazalo se je, da gre za več kot 20 tisoč let stare zaloge deževnice, ki se je v pleistocenu počasi infiltrirala v tla. Ko jih izčrpamo, se tudi zaradi posedanja v slabo sprijetih peščenih plasteh, iz katerih jo pridobivajo, tako rekoč ne obnovijo več. Vsaj ne v času, ki bi človeku kaj pomenil.« Tako se je dokončno potrdilo, da če želimo termalno vodo pridobivati na več lokacijah in v večjih količinah kot danes, jo je treba po odvzemu toplote res vračati nazaj v plasti, od koder je bila načrpana. To je tudi predpisano z zakonom o rudarstvu, ki definira geotermični energetski vir, katerega vzrok je Zemljina toplota in ga je možno izkoriščati tako, da se po odvzemu toplote vrača v nahajališče. V Sloveniji ena taka vrtina celo obstaja, in sicer tista, ki je namenjena za daljinsko ogrevanje Lendave.
»Vračanje vode morajo zagotoviti uporabniki toplote,« dodaja dr. Rmanova. »Ti običajno črpajo več vode kot bazeni, zato je nižanje gladine podzemnih vod še hitrejše. Se pa lahko vrača le voda, ki se uporablja za ogrevanje, v bazenih uporabljena voda pa ne, saj je kemijsko in mikrobiološko onesnažena.« V zakonodajni zmedi pa je v zadnjem desetletju veliko vrtin za potrebe termalnih kopališč in rastlinjakov dobilo državno koncesijo, ne da bi napravili tudi vrtino za vračanje.
»Koliko vode načrpajo posamezne vrtine, ne vemo zagotovo, ker vse še nimajo nameščenih ustreznih merilcev. Za nekatere sklepamo, da zelo veliko,« pravi dr. Rmanova. Kar bo sčasoma pripeljalo do težav, na kakršne zgolj z mislijo na izrabo vode iz globin morda sploh ne bi pomislili. »Velik odvzem vode na razmeroma majhnem območju sprva povzroča tehnološke težave. Zato je treba npr. poglabljati črpalke ali jih zamenjati z močnejšimi, kar ni poceni,« pojasnjuje. »Pri vrtinah, ki so v uporabi že več desetletij, lahko poleg fizičnega propadanja vrtin pride tudi do iznašanja melja in peska na površje in zato posedanja v globinah. To lahko zamaši črpalko in uniči tehnično opremo na površju, hkrati pa poslabša lastnosti vodonosnika. Težava je širša ‒ vsak naslednji porabnik, ki bo hotel črpati vodo le nekaj kilometrov stran, bo vse težje prišel do potrebnih količin vode. Zato je treba vodo vračati nazaj v globine.«
Za polno uveljavitev reinjekcije vode sicer že zdaj obstaja zakonska podlaga, a če bi jo hoteli uveljaviti naenkrat, bi bila to velika ekonomska obremenitev uporabnikov, za nekatere morda celo prevelika. »Vseeno pa bi se vsi uporabniki geotermalne toplote morali zavedati in predvsem poskrbeti, da bodo že ob novih črpalnih vrtinah napravili tudi vrtine za vračanje vode. Za že obstoječe vrtine, ki je nimajo, pa bi morali določiti prehodni čas, saj gre za tehnološko zahtevno in drago stvar.« Dr. Rmanova je zmerno optimistična: »Geologi na našem zavodu smo na področju podeljevanja koncesij za rabo mineralne in termalne vode strokovna podpora Ministrstva za okolje in prostor. Končno so na ministrstvu dojeli, da je treba toplotno izrabljeno termalno vodo res vračati, na kar že dolgo opozarjamo.«
Vse razen vrelcev
»Zelo pestra in zelo raznolika,« pa odgovarja dr. Rmanova na vprašanje, kakšna je Slovenija v geološkem smislu. »Pri nas se kot geolog lahko specializiraš za zelo različna področja, saj imamo skoraj vse, razen vročih vrelcev.« To je posledica lege na stičišču petih še vedno zelo aktivnih geotektonskih enot, ki se med seboj narivajo in gubajo. Kar je razlog, da za marsikateri del Slovenije ne vemo, kaj skriva v svojih globinah. Tudi za Ljubljano ne, saj je najgloblja vrtina v njeni okolici globoka le 1.800 metrov, kar je veliko premalo za dobro poznavanje geoloških lastnosti. Vemo pa, da imamo na Pohorju tudi diamante.
»No, to ne bo najboljše najdišče, če hočete obogateti z njimi,« pravi geologinja z nasmeškom. In pove, da je bistvo tudi v primeru pohorskega žlahtnega kamenja očem nevidno: »Pohorski diamanti so tako majhni, da potrebujete mikroskop, če jih hočete videti. Pa tudi samostojni niso ‒ pravzaprav so vključeni v druge minerale.« Je pa to območje za slovenske ljubitelje mineralov zelo pomembno tudi zaradi nekega drugega, pa čeprav nežlahtnega minerala ‒ dravita. Konec 19. stoletja so ta mineral našli v Dobrovi pri Dravogradu in ga prvič opisali ter poimenovali po reki Dravi.
Popularizacija geologije
Dr. Rmanova je zelo dejavna tudi na področju popularizacije geologije med mladimi. Pravi, da je po slovenskih šolah veliko zbirk mineralov, a jih učitelji v strahu, da ne bi učili napačno, učencem pogosto raje sploh ne pokažejo. »Pred nekaj leti me je svakinja, ki je učiteljica, vprašala, ali bi lahko za otroke na njeni šoli pripravila delavnico o mineralih, kamninah in fosilih. Z veseljem sem se odzvala, odziv otrok pa je bil odličen.« Od takrat je dr. Rmanova, ki tudi izvaja vaje iz hidrogeologije na študiju geologije v Ljubljani, s sodelavci po vrtcih in šolah pripravila že več kot sto delavnic. »Otroci so navdušeni, mi pa tudi, saj jim pomagamo ugotoviti, da geologija ni nikakršen bavbav, ampak zelo zanimiva stvar.«
Letos je Geološki zavod Slovenije izdal laikom namenjen vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije, pri nastanku katerega je dr. Rmanova sodelovala kot soavtorica in sourednica. Strinja se, da so Dovžanova soteska in Škocjanske jame, ki so vanj seveda vključene, res nekaj posebnega v svetovnem merilu, a hkrati pove, da jo nekateri drugi kraji kot geologinjo še veliko bolj zanimajo. »Povsem sem fascinirana nad t. i. mofetami v Slovenskih goricah, kjer iz tal izhaja ogljikov dioksid. Čisto po naključju sem izvedela zanje, prej sem jih hodila gledat v tujino. Prav tako imamo vulkanske stebre iz andezitne lave na Smrekovcu. Tega niti številni geologi ne vedo.«
Kot posebnost omeni še repnice, v kremenčev pesek ročno izkopane jame na Bizeljskem, v kakršnih so kmetje nekoč spravljali pridelke, danes pa je marsikatera v vlogi zanimive vinske kleti. Ali pa opuščene kamnolome v Baški grapi, kjer so lomili skril in z njim pokrivali strehe, opuščeni idrijski rudnik živega srebra, ki je bil osnova za razglasitev Unescovega geoparka Idrija ... Komur so 'kamni' vzbudili zanimanje, lahko vzame pot pod noge, v roke pa omenjeni vodnik. Dela mu zlepa ne bo zmanjkalo. Kakor tudi ne dr. Rmanovi, ki trenutno širi raziskave o izvoru termalne vode, stanju geotermalnih vodonosnikov in rabi vode tudi v druge dele Slovenije ter v mednarodno okolje. In skupaj z možem Borutom Mežnaričem, geodetom, z geologijo po malem že zastruplja tudi njuni pet oz. sedem leti stari hčerki.
Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Primož Predalič, Shutterstock