Dr. Peter Rus: 'Naš dohtar'

V čakalnici njegove ambulante srečate dojenčke, starostnike in vse vmes. 'Dohtar', kot ga imenujejo domačini, svojim bolnikom z majhnimi kirurškimi posegi prihrani tudi marsikatero pot v dobro uro oddaljeni UKC Ljubljana, v svoji skoraj 40-letni karieri pa je na svet spravil tudi sedem otrok.

Po končani medicinski fakulteti je Ljubljančan leto dni služboval v Ribnici, od leta 1981 pa je zaposlen na zdravstveni postaji v Loškem Potoku. Vmes je Peter Rus 23 let vodil ribniški zdravstveni dom, toda dela z bolniki ni opustil. Notranjci so mu prirasli k srcu in z ženo sta si v Loškem Potoku zgradila dom. »Tukaj je eno najbolj čistih okolij v Sloveniji, saj je malo industrije. To je zame postal pogoj bivanja in te naše kraje imajo radi tudi medvedi, za katere je znano, da za svoj prostor izberejo neomadeževano naravo.«

Ko konča službo, zanj delo še zdaleč ni končano, saj vaščani vedo, da lahko 'dohtarja' vedno poiščejo in poprosijo za pomoč. To ga ne moti, saj je življenje na deželi drugačno in tu ljudje še znajo drug drugemu ponuditi roko: »Če bi delal v ZD Vič in živel v Šiški, verjetno po službi ne bi imel nobene urgence. Tukaj pa živim z ljudmi, ljudje me poznajo. Seveda nisem vsak dan dežuren, toda ko me ljudje potrebujejo, potrkajo na vrata mojega doma. To je način življenja, ki terja posebno psihofizično kondicijo, je pa to tudi prednost življenja na vasi, saj tudi oni meni pomagajo pri določenih rečeh. V dobi hitrega napredka so medosebni odnosi v drugem planu, kar lahko v mestu opazite v vsaki stolpnici. Tukaj pa vsi vemo, kaj kdo počne in koliko. Hkrati je to tudi velika odgovornost, da boste vlogo, ki jo imate v skupnosti, dobro odigrali.«

Puljenje nohta in smrkavi noski

Eden od razlogov, da je ostal v teh krajih, je raznolikost dela, ki se giblje nekje med zdravljenjem smrkavih noskov in punktiranjem vode v kolenu ali trebuhu. Obisk njegove ambulante je res precej drugačen, kot ste ga vajeni pri zdravnikih v urbanih središčih.

V ambulanti vas namreč pričakajo majhen laboratorij, za zdravnikovim hrbtom priročna lekarna, v sosednji sobi pa prostor za male kirurške posege, kjer vam potoški zdravnik po potrebi zašije ureznino, odstrani grdo poškodovan noht ali vam izreže moteče kožno znamenje.

»Ko sem prišel v te kraje, so ljudje od zdravnika pričakovali, da zna prijeti šivalnik v roko, da obvlada malo kirurgijo, in moram priznati, da mi je moje delo še vedno v izziv. V zdrav­stvenih domovih v mestih se mala kirurgija običajno konča pri škarjah in pinceti, tukaj pa imamo kirurški inštrumentarij in mejo, katere posege še lahko opravim, določa lokalna anestezija. Jasno je, da moraš za tako delo pridobiti določena znanja in poznati svoje meje. V neki ozki specialnosti ste lahko vrhunski, v družinski medicini pa potrebujete širino in izkušnje, da lahko delo na neki ravni opravite korektno. Mislim, da delamo dobro in da imajo ljudje to radi. Če nekomu tu zašijemo rano, mu ni treba v Ljubljano. Po drugi strani je taka organizacija dela sprejemljivo tudi z vidika financiranja.«

Od 0 do 100

Na dan obiska, 17. februarja, je specialista družinske medicine obiskalo okoli 80 ljudi. Opravil je en hišni obisk, na katerem je bolnici punktiral vodo iz kolena, v prostoru za kirurške posege pa je mladeniču odstranil moteče kožno znamenje in ga poslal na histološki pregled.

Največ bolnikov pa je njegovo pomoč poiskalo zaradi okužb dihal. Prehladi in gripa so težave povzročali predvsem dojenčkom in malčkom, ki jim potoški zdravnik zagotavlja tudi redna cepljenja in sistematske preglede. K njemu se sicer zateka tudi šolska mladina, njihovi starši, dedi in babice: »Moji bolniki so od 0 do 100, če hočete. Nekatere med njimi sem v teh desetletjih tudi spravil na svet in danes so pri meni opredeljeni njihovi otroci.« Peter Rus ne pozna le vseh svojih bolnikov, temveč tudi njihove družine: »Zdravite dojenčka, mladostnika, odraslega in ljudje se navežejo na vas. Spoznate ne samo zgodovino posameznika, ampak cele družine in iz tega lahko izvirajo pomembni zdrav­stveni zaključki.«

S 'koščkom' pediatra si težko pomagaš

Rusov koncept družinske medicine odmeva tudi širše. Pred nekaj leti so zdravstveno postajo v Loškem Potoku zaradi specifične organizacije dela obiskali predstavniki kanadskih zdravstvenih oblasti in jo ocenili kot odlično in finančno vzdržno. Tukajšnjim občanom po normativih denimo ne pripada cel specialist pediater in bi bila njegova občasna prisotnost organizacijsko zahtevna, uporabnikom pa ne v prav veliko korist, saj otroci ne obolevajo po normativih in bi si s 'koščkom' pediatra verjetno ne pomagali prav dosti.

Poleg tega pediatrov in drugih specialistov kronično primanjkuje: »Zanimivo, da vedno znova poslušam, da pediatrov manjka, po drugi strani pa se nihče ne sprašuje, kje so geriatri. Mi smo stara družba. Pred desetletji smo imeli bolnišnico za stare ljudi v Trnovem, specializacijo iz geriatrije smo imeli ... Za starostnike, ki daleč prekašajo otroško populacijo, nimamo več niti enega geriatra, pa to nikogar ne skrbi. Da ne bo pomote, pediatre potrebujemo in daleč od tega, da bi lahko povsod delali, kot delam sam. A vendar, za preventivo in manjše zdrav­stvene težave lahko tudi na ta način prav dobro poskrbimo, kar kažejo 30-letne izkušnje. Ne nazadnje imamo tukaj tudi majhen laboratorij, saj ne morem mesec dni starega dojenčka pri –10 stopinj pošiljati v Ribnico na odvzem krvi in nazaj sem po terapijo.«

Na deželo pa ne!

Verjetno so izzivi, ki jih Rus, spec. druž. med., doživlja kot prednosti zdravniške službe na deželi, za mlade zdravnike vse prej kot to, saj že lep čas poslušamo, da ne želijo službovati na deželi. Hkrati mladi zdravniki ne morejo do želenih specializacij in na koncu, vsaj v mestu, ne do zaposlitve. Zato številni mladi ljudje že nekaj let odhajajo v tujino.

Kaj je torej po mnenju izkušenega družinskega zdravnika vzrok in kaj posledica nenehnega kadrovskega vrtiljaka? »Poglejte, nekateri študenti, sam sem tudi mentor, so nad tem, kar tukaj počnemo, navdušeni, saj je to družinska medicina v dobesednem pomenu. Ko sem sam začenjal delati, so nas stimulirali, recimo z malo boljšo plačo, stanovanjem, podeželskemu zdravniku so pomagali pri izobraževanju. Osebno sem imel direktorja, ki mi je omogočil sodobno opremo in še vedno smo kar dobro opremljeni za primarno raven zdravstva. Danes je precej drugače. Kup stvari je, ki delu na podeželju niso naklonjene, od feminizacije poklica do slabše možnosti napredovanja. Poleg tega je medicina dolg študij, mlad zdravnik je že izdelana osebnost, ima partnerja, družino. To vse so omejitve, ki niso v prid odločitvi, da bi se zdravnik iz mesta preselil na podeželje in v tem našel tako strokovno kot osebno zadovoljstvo.«

Plačilo po učinku

V Sloveniji je bila kar šest desetletij le ena medicinska fakulteta, na katero se je vsako leto vpisalo okoli 150 zdravnikov in 50 stomatologov: »Slovencev je bilo v tem obdobju vseskozi blizu dva milijona in vse je zadoščalo, kar nenadoma pa to ne gre več. Če bi dali ljudem plačilo po delu, bi bili motivirani, da bodo delali. In če delajo več, upravičeno pričakujejo boljše plačilo. Mi pa nismo pripravljeni plačati ljudi po učinku in raje zavidamo nekomu, ki dela bolje in ustvari več. Med zdravniki so izjemne razlike v opravljenem delu, a še iz časov samoupravljanja nikoli nismo želeli izmeriti, koliko kdo naredi. Sistem je destimulativen: če nekdo dela več, si bo nakopal samo kontrolne mehanizme, medtem pa ima tisti, ki ne dosega takega obsega dela mir, saj ima zagotovljeno 100-odstotno plačo. To je temeljna napaka tega sistema, ki ne spodbuja, da bi delali hitreje, bolje in več. Noro je, da po desetletju študija in specializacije mladi zdravniki odhajajo v tujino prodajat svoje znanje, mi pa ostajamo brez njih. Zato je treba motivirati, tudi finančno predvsem mlade zdravnike. Ne govorim, da izkušnje nič ne štejejo, a za resnično reformo bi morali predvsem mladim omogočiti boljši start.«

Primerjava z dr. Gruberjem

Čeprav se dr. Rus ne strinja z vsemi elementi zdravstvene reforme ministrice Milojke Kolar Celarc, jo občuduje, saj meni, da opravlja orjaško delo. »Ljudje, ki leta plačujejo za zdravstvo storitev, je, ko jo potrebujejo, ne morejo dobiti v razumnem roku. In iz tega lahko izvira resna škoda za zdravje.«

Na podeželju je kupna moč prebivalstva nižja, in ker so obiski zasebnih zdravstvenih ustanov nujni, da bi pravočasno prišli do potrebne preiskave, je denar še kako pomemben. »Vi imate zavarovano ultrazvočno storitev, ampak če jo boste hoteli uveljaviti, si jo morate plačati, ker je v razumnem roku na napotnico ne boste mogli opraviti. Pri tem ni pomembno, koliko ste oddaljeni od zdravstvenih centrov in koliko denarja imate. Da zobozdravstva sploh ne omenjam. Ljudem se trudim pomagati. Je pa res, da to terja čas in hojo po robu, kaj je nujno, hitro, redno, kje se začne preskakovanje vrst in tako naprej.« Priljubljene avstrijske serije Gorski zdravnik Peter Rus ni spremljal, si je pa ogledal nekaj odlomkov, saj so ga nanjo izrecno opozorili njegovi bolniki, češ da je kot dr. Martin Gruber, le da iz Loškega Potoka. »Šalijo se, da bi lahko to serijo snemali pri nas. Gledal je nisem, rad pa delam, kar počnem!« Ob obisku zdravstvene postaje v Loškem Potoku in srečanju z markantnim zdravnikom Petrom Rusom se resnici na ljubo filmski lik popularne nadaljevanke ne zdi tako daleč od potoške stvarnosti. 

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ