Dr. Robert Oravecz te dni svoje sledilce na Facebooku pogosto razveseljuje s svojimi zapisi na najrazličnejše teme. Od razmislekov o odnosih in partnerstvu do pomena empatije ali pomanjkanju te.
V enem od njegovih zadnjih takšnih zapisov se je dr. Oravecz posvetil razmisleku o toksičnih ljudeh.
Mednje sam uvršča ljudi z mejno osebnostno organizacijo, ki se lahko kaže v obliki različnih osebnostnih motenj, med katerimi se najbolj izpostavljajo narcisistična, mejna (ali borderline) in disocialna (ali antisocialna) osebnostna motnja, torej tudi psihopatija in sociopatija.
Hkrati ob tem opozori, da mejna osebnostna organizacija sama po sebi ne pomeni nujno tudi osebnostno motnjo, zato gre pojem 'mejne osebnostne organizacije' videti širše in bolj na spektru.
Mejna osebnostna organizacija
Medtem ko si njegov celoten zapis lahko preberete na Facebooku, v nadaljevanju povzemamo njegovo razmišljanje o mejni osebnostni organizaciji, ki jo je pred desetletji opisal psihoanalitik in profesor psihiatrije Otto Friedmann Kernberg, najbolj znan prav po svojih psihoanalitičnih teorijah o mejni organizaciji osebnosti in narcistični patologiji.
"To so osebe, ki lebdijo so na meji normalnosti in duševne motnje. So v osnovi bolj ranljivi in krhki kot večina drugih. Če se ne soočajo s stresnimi okoliščinami, funkcionirajo podobno, kot ljudje okoli njih, če pa so izpostavljeni dejavnikom, ki rušijo njihovo notranje ravnovesje, postanejo tesnobni, negotovi in izgubijo nadzor nad svojimi afekti. Kot najbolj ogrožajoče doživljajo tiste izkušnje, ki jim dajejo občutek razvrednotenosti in zavrženosti.
Ker se ne čutijo več sposobni ohraniti svoje predstave o sebi, svoje občutke negotovosti, tesnobe rešujejo tako, da jih s pomočjo nezrelih obrambnih mehanizmov preložijo v druge osebe.
Danes že vemo, da mejna osebnostna organizacija nastane na osnovi zelo zgodnjih, neugodnih izkušenj v procesu navezovanja med otrokom in materjo ali kot posledica hudih travmatskih izkušenj v otroštvu," piše dr. Oravecz in nadaljuje.
"Obstajajo družbene vloge, ki so pisane na kožo osebam z mejno osebnostno organizacijo. Če posameznik najde družbeno 'nišo', njemu pisano na kožo, in če uspe trajno prenesti svoje nefunkcionalnosti na drugo osebo, lahko preživi celo življenje, ne da bi se moral kdaj pogledati v ogledalo in se soočiti s svojo osebnostno problematiko.
Vsaka družba potrebuje tajne agente, atentatorje, manipulante, vohune, vojaške in policijske specialce. Nekatere celo rablje in mučitelje, sodnike, ki bodo sodili v skladu s pričakovanji totalitarne oblasti.
Osebnostna motnja postane manifestna takrat, ko nefunkcionalnost, medosebna ali družbena škodljivost posameznika doseže stopnjo, ko to postane očitno za okolje. Kar je odvisno tudi od odzivov okolja, ki sicer bolj ali manj uspešno tolerira vedenja, ki odstopajo od običajnega."
V nadaljevanju se dr. Oravecz bolj posveti podkategorijam narcistične in disocialne (ali antisocialne) osebnosti, da bi zapis končal z nasvetom o tem, kaj lahko v odnosu s toksičnimi ljudmi storimo sami.
Na voljo imamo dva odziva
"Kaj lahko oseba z bolj funkcionalno osebnostno strukturo stori? V godljo lahko pade 'kot maček v katran' in prevzame vlogo v drami, ki jo režira toksična oseba, ali pa poskuša situacijo oceniti z razumom in se odzvati v skladu z lastnimi potrebami, predstavami in vrednotami.
To pa ni vedno lahko, saj se toksične osebe pogosto predstavijo kot žrtve okoliščin, otroštva, družbe, pri čemer računajo na sočutje empatičnih, altruistično naravnanih oseb, torej nas, ki se ne zavedamo, kako postanemo žrtve 'žrtev' in potonemo v ujetost v življenju, iz katerega nato ne vidimo izhoda."
