Leto dni je bila na vozičku zaradi avtoimunske bolezni, kjer je čakala na smrt.
Bila je neozdravljivo bolna. Imela je dve leti starega otroka. Ni bila več zmožna hoditi, zato se je lahko premikala le na vozičku. V tem času je bila medicinska sestra, zanjo so skrbeli njeni nekdanji kolegi, ki so bili tako obupani nad njenim stanjem, da so v bolnišnico že povabili duhovnika, s pomočjo katerega bi se Silvia lahko poslovila od življenja. Vendar se je zgodil čudež; ta duhovnik je bil po nekem čudnem naključju tudi psihoterapevt, zato ji je povedal, da se lahko pozdravi, le če bo uredila zadeve s seboj in s svojo nasilno družino.
Silvia namreč ni imela lepega otroštva, kot marsikdo od nas ne. Mama in oče sta se prepirala, bila sta nasilna, z njo se nista pretirano ukvarjala, mala Silvia pa je dnevno doživljaja stres. Nazadnje sta se njena ločila, a z vojno med njima še nadaljevala, v kar sta potegnila še njo in njenega brata. Skratka, Silvia se je nenadoma začela bati smrti, ni želela umreti, zato se je odločila, da se bo vključila v terapijo. Kmalu se je počutila toliko bolje, da ni več občutila bolečin, lahko je hodila, po dveh letih pa so izginili vsi simptomi njene bolezni.
Po prvem srečanju s terapevtom se je odločila, da postane terapevtka tudi sama. Sledila so dolga leta šolanja. Vendar pozor! Vse to se je začelo s slabim otroštvom; to je bil razlog za njeno hudo bolezen in potem je bila ta bolezen razlog, da prevzame odgovornost za svoje življenje. Začela se je posvečati dojemanju svoje lastne vrednosti in začela je ukinjati negativne družinske vzorce.
»Bilo je težko, a vredno vsakega truda. Moje potovanje do same sebe je bilo nekaj najbolj bolečega in razburljivega v mojem življenju.«
Starši in pomembni drugi nam v času socializacije dajo vzorce obnašanja, prepričanja, misli, očala, skozi katerega gledamo na svet. Velikokrat so ti za nas destruktivni. Jih lahko zamenjamo?
Težko jih je spremeniti. Vendar se je nujno zavedati, da imamo izbiro! Izbiram lahko, kako bom reagiral, kako bom deloval. Ne moji starši in ne moje otroštvo ne določajo mojega obnašanja v odrasli dobi. Imam izbiro in sem odgovoren. Seveda lahko naprtim odgovornost za svoja dejanja preteklosti. Če se zavedam stvari, ki mi onemogočajo srečno življenje, potem se moram soočiti s koristmi tega vedenja. Vsak simptom, vsak vzorec obnašanja in vsako simptomatično vedenje ima funkcijo in tako tudi pomen v nekem določenem kontekstu. Sam moram ugotoviti ta pomen ter se vprašati: kakšna je cena, da se odpovem temu? Samo takrat se potem lahko odočim za alternativo in kaj potrebujem za to, da jo izpolnim. Seveda se sliši veliko preprosteje, kot v resnici je. Da bi zamenjali obstoječe vzorce, potrebujemo veliko časa, potrpljenja, vaje in včasih veliko strpnosti do frustracij. Da bi spremenili ponotranjene vzorce nemalokrat potrebujemo pomoč strokovnjaka.
Je mogoče uspešno razrešiti travmo? Videti je, da smo večinoma zapleteni v procesih retravmatizacije ...
Je. Mogoče je pozdraviti travmo. Vendar bo občutljivost za travmatično tematiko vztrajala. Treba si jo je predstavljati kot globoko, res globoko rano, ki se razteza v mišičevje našega telesa. Najprej jo je treba očistiti, potem je treba paziti nanjo, jo negovati in jo dan za dnem oblačiti. Če boste naredili vse te reči, se bo rana počasi pozdravila. Kar ostane in vztraja, je brazgotina, ki je zelo občutljiva za pritisk. Če udarite po brazgotini, se bo bolečina hitro reaktivirala. Psihične rade delujejo enako. Če gre za podoben dogodek, kot je bil dogodek, ki je povzročil prvotno travmo, se bolečina reaktivira. Vendar se lahko naučimo ravnati s to bolečino ali pa jo lahko presežemo.
Vse pogostejša je tudi izgorelost. Tudi sama sem izgorela zaradi preveč stresa tako v zasebnem kot profesionalnem življenju. Okrevanje ni lahko, za kaj gre?
Izgorelost je pogojena z več dejavniki. Je rezultat visoke obremenjenosti, neučinkovitega obvladovanja stresa ter pomanjkanja regeneracije. Poleg obremenitev na delu so lahko obremenitve tudi v osebi sami, v njenem življenju, partnerstvu, družini. Poznamo 12 faz izgorelosti in terapije so odvisne od tega, v kateri fazi je človek. Profesionalno psihoterapevtsko in zdravljenje s tableti je nujno od faze 10. Zdravljenje je odvisno predvsem od osebe in njene osebnosti. Kakšno je samospoštovanje osebe? Kako stabilna je socialna mreža? Kdo lahko pomaga in omogoči olajšanje? Kateri faktorji zaščite in stresa obstajajo? Če so te stvari dolgo v neravnovesju, oseba izgori. Potem je treba spet vzpostaviti ravnovesje, da ustvarimo presežek faktorjev zaščite. Dovolj spanja, telovadbe, gibanja, uravnotežena dieta. Celotna regeneracija traja od enega do pet let! Če ima človek profesionalno pomoč.
Kaj menite o čuječnosti (ang. mindfulness), metodi biti tukaj in zdaj, ozaveščen in pozoren na zdaj.
Zagotovo ima učinek na naša čustva, misli in dejanja, vendar pri terapevtskem delu nismo opazili, da povzroča spremembe v mentalnih procesih. Ne gre za transformacijo mišljenja in delovanja, temveč za know-how z izkušnjami, ki so sestavljene iz naših misli in dejanj. Čuječnosti se lahko naučimo v veliko življenjskih situacijah in gre za nov odnos do dogodkov. Z mojega vidika čuječnost sama po sebi ne služi kot dokaz. Je neke vrste umetnost, ki jo moramo negovati in jo vaditi stalno, če jo želimo uporabljati učinkovito. Čuječnost je v bistvu zelo zavestna, neformirana in nemogoča za oceniti, če jo primerjamo z dogodki v sedanjosti.
Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Shutterstock, Osebni Arhiv
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec