Dr. Veronika Podgoršek je priznana psihoterapevtka, ki že vrsto let svetuje in pomaga ljudem pri iskanju poti preko najrazličnejših preprek, na katere so naleteli v svojem življenju.
Po uspešno zaključenem študiju in opravljenem doktoratu v Sloveniji in kasnejšem izpopolnjevanju v Združenih državah Amerike je pred dvanajstimi leti odprla svoj Psihoterapevtski inštitut v Domžalah. Je tudi kolumnistka, ki redno objavlja svoje kolumne in pisateljica, ki je pred kratkim na trg lansirala že svojo četrto knjigo. Poleg vsega naštetega opravlja tudi tisti najbolj zahtevni poklic, poklic mama, saj je mati štirih otrok. Zaradi vsega naštetega je zagotovo primerna sogovornica tudi ob vprašanjih, ki si jih v tem času postavlja marsikateri starš, ki bo svojega malčka pospremil na njegovo prvo pot v vrtec.
Ko pride čas, da otroka pospremimo v vrtec oziroma že prej, imajo skrbni starši ob tem nemalo vprašanj. Porajajoča se vprašanja, kot so: Kako bo naš otrok sprejel odhod v vrtec? Bo zanj dovolj dobro poskrbljeno? Kako se bo vklopil v družbo? Kaj dati otroku s seboj, ko bo prvič šel v vrtec?... To je le nekaj dilem, ki dajejo starše ob tem dogodku. Problem nastane, ko imata starša ali vsaj eden izmed njiju slabe izkušnje na to obdobje v svojem življenju. Kaj storiti takrat?
Dr. Veroniki Podgoršek smo zastavili nekaj vprašanj, na katera je prijazno odgovorila.
Kaj predstavlja za otroka, gledano iz psihološkega vidika, odhod v vrtec?
Otroci čutijo občutke, ki jih imajo, oziroma nosijo njihovi starši. V primeru, da starši čutijo pozitivno in z velikim pričakovanjem, pogosto tudi otroci nimajo nikakršnih težav. V primeru, ko pa že sami starši čutijo strah ali odpor, seveda tega čutijo tudi otroci. Enostavno čutijo strah. Zato je ob tem potrebno še enkrat poudariti, da je najpomembneje pri tem to, kaj čutijo starši ob odhodu njihovega otroka v vrtec. Kasnejši zapleti, ki lahko nastanejo v samem vrtcu, so nekaj drugega.
Torej bi se morali kot prvo starši, pred odhodom otroka v vrtec, nekako umiriti in ne prenašati svojih strahov na svojega otroka?
Kot prvo si morajo starši postaviti vprašanje, kaj sami občutijo ob odhodu njihovega otroka v vrtec. Kaj njim to predstavlja? Ali majo sami odpor do vrtca in zakaj? So morda sami imeli kakšno travmatično izkušnjo v tem obdobju svojega življenja ter imajo posledično zaradi tega slabe spomine na vrtec? Če tega v življenju niso ovrednotili, se kasneje v življenju pogovorili sami s seboj in to razčistili, lahko to sedaj nezavedno zgolj prenesejo na svojega otroka.
To se najbolje pokaže v primeru, ko starši pripeljejo otroka v vrtec in ga začnejo pred vrtcem prepričevati, polni lastne tesnobe, da bo v vrtcu vse v redu. Zakaj le nebi bilo? Otrok čuti tesnobo in strah, ki mu sporočata, da nekaj ni v redu. In zgodi se prav to, da ne želi v vrtec.
Prav zato je zelo pomembno, kakšni smo mi kot starši. Katere so naše ponotranjanje psihične stvari, ki zagotovo vplivajo na vzgojo in na sam stik, ki ga imamo z otrokom. Zato je ob tem pomembno tudi to, kaj nam kot staršem pomeni ločitev našega otroka od nas.
Kaj lahko storimo, kadar nas prevevajo različni strahovi ob odhodu našega otroka v vrtec, da jih ne bi po nepotrebnem prenašali na otroka?
V vrtcih so ljudje, ki so usposobljeni za skrb in vzgojo naših otrok. Seveda so tudi primeri, ko naletimo na osebo, ki ni najbolj primerna za to delo ter ga ne opravlja srčno. Morda smo sami imeli kot otroci stik s tovrstno osebo in od tu izvira naš odpor ter posledično strah pred vstopom našega otroka v vrtec.
Ob vseh strahovih, ki se porajajo staršem so lahko najrazličnejši forumi na spletu nekakšno leglo skrb vzbujajočih misli, ki staršem še dodatno zasejejo dvom in posledično strah. Kako je s tem?
Ljudje smo si neskončno različni in zato ni nekaj kar je dobro zame, dobro za nekoga drugega ali obratno. Če je nekdo negativna oseba bo tudi ljudi in vse okoli sebe dojemal negativno, če tudi temu ni tako. To nas pripelje do tega, da se moramo vrniti nase, kako sami gledamo na situacijo in ne kako gledajo preostali.
Po drugi strani pa smo lahko sami pozitivna oseba in imamo dejansko opravka z nekom, ki je negativna oseba in kot smo že predhodno omenili, dela v vrtcu in ne mara oziroma ni s srcem pri stvari, kot bi lahko rekli v takšnem primeru. To so ljudje, ki jim gredo otroci na živce ter imajo veliko lastnih frustracij in se bodo izživljali nad otroci oziroma posameznikom. Mislim, da smo vsi dali to skozi, da je vsakdo izmed nas v dobi odraščanja naletel na osebo, ki je pripadala tej skupini.
Ob vseh strahovih, ki jih imajo starši ob odhodu njihovega otroka v vrtec, je pomembno poudariti, da se morajo kot starši zavedati dejstva, da ni nujno, če so sami imeli slabo izkušnjo, da bo slabo izkušnjo imel tudi njihov otrok. Potrebno je vedeti, da lahko ravno zaradi tega, ker smo sami imeli slabo izkušnjo, svojemu otroku omogočimo, da bo on imel lepo in pozitivno izkušnjo.
Se strinjate s tem, da starši ob vstopu v vrtec podoživijo trenutke svojega časa iz tega obdobja?
Ko starši vstopijo v vrtec se resnično čutenjsko prelevijo iz recimo tridesetletnika v triletnika. Naše telo pomni in čutne zaznave pripeljejo do tega, da se prebudijo naša čutenja, ki smo jih imeli sami, ko smo obiskovali vrtec. Emocije oživijo in nas preplavijo. Če so spomini na tiste dni pozitivni in lepi je to zagotovo zelo prijetno ter tako o tem tudi govorimo.
Kaj storiti v primeru, ko otrok po prvem obisku vrtca ne želi več v vrtec?
V takem primeru se moramo najprej na prijazen in nevsiljiv način pogovoriti z otrokom, da spoznamo v čem so razlogi za ta odpor. Najslabše bi bilo, če bi v takem primeru odreagirali, kot da ni nič narobe. Nekje je vzrok. Najpomembneje je, da otroku prisluhnemo. Nikakor ne smemo zamahniti z roko češ, saj ni nič ali stvari minimizirati, izničevati. To sicer napravimo predvsem zaradi tega, ker sami ne želimo, da bi otrok to čutil, da bi ga bolelo. Ker nas boli njegova bolečina. To napako kot starši prepogosto napravimo.
Če podam primer, recimo, ko otroka peljemo cepiti in mu na njegov jok po cepljenju odvrnemo, saj ni nič takšnega, saj ni bilo nič, kakšna »jokica« si. Potrebno je ovrednotiti. Bistveno bolje je, če v takšni situaciji otroka stisnemo k sebi, mu povemo, da ga razumemo, da ni prijetno, zakaj je bilo to pomembno in da bo kmalu bolje.
Če otroku rečemo, da ni nič, ga s tem nekako »poreziramo« v njegovih čutenjih, v njegovih zaznavah. S tem mu sporočamo, da to kar čuti ni prav. Otrok se lahko ob takem početju izgubi, izgubi v smislu, da ne bo več zaupal svojim čutenjem, ne bo več upal spregovoriti o svojih čutenjih. Kasneje lahko to vodi do čustvene zaprtosti otroka in tak otrok ostane sam s svojimi čutenji.
Najpomembneje je, da kot starši vidimo, kaj se dogaja in poskusimo stvar rešiti. V kolikor to ne moremo rešiti sami, pristopimo do vzgojiteljice v vrtcu in situacijo rešimo s skupnimi močmi.
Zagotovo se vzgojni prijemi v našem zgodnjem otroštvu odražajo pri nas tudi kasneje. Na kaj bi morali biti starši pri otrocih še posebej pozorni, že v času obiskovanja vrtca, da ne bi imeli kasneje, ob prehodu otroka v osnovno šolo, prevelikih težav?
Za otroka ob prehodu iz vrtca v osnovno šolo predstavlja problem že samo ocenjevanje njihovega dela oziroma njihovega znanja v osnovni šoli.
Najslabše je, če starši za časa otrokovega obiskovanja vrtca, otroka nenehno strašijo in mu žugajo v smislu, boš že videl, ko boš šel v šolo, v tisto pravo šolo z ocenami. S tem otroku nekako vcepimo strah pred šolo in imamo ravno zaradi tega, kar smo povzročili sami, kasneje problem pri vstopu našega otroka v osnovno šolo.
Torej dragi starši, nikakor v smislu: »Boš ti že videl, kako bo potem v šoli!«
Pomembno je tudi zavedanje staršev, da jok njihovega otroka ob prihodu ali odhodu ni nikakršna drastična zadeva, temveč zgolj zdrav način izražanja tega, da nas je oziroma nas bo pogrešal. To je popolnoma zdrava navezanost. Nenazadnje otrok s prihodom v vrtec pridobi tudi nova prijateljstva, s katerimi nato skozi postopek socializacije lažje vstopi v družbo.
Besedilo: Aleš-Rod // Foto: Aleksandra Saša Prelesnik // Video: Aleš-Rod