Dr. znanosti Bernard Stritih: "To, da ostane družina skupaj, je garanje."

Na prostorih razpadlih družin se pojavljajo različne oblike skupnega življenja, ki ne ustrezajo normam zakonika, a ljudje jih tolerirajo, njihovi člani pa se borijo za priznanje podobnih pravic, kot jih uživajo 'klasične družine'.

O novih izzivih na področju družinskega življenja se pogovarjam z dr. znanosti, Bernardom Stritihom, izkušenim upokojenim univerzitetnim učiteljem, psihologom psihoterapevtom; v 70. letih minulega stoletja je bil eden od začetnikov uvajanja metod skupinske dinamike na področju vzgoje, socialnega dela in duševnega zdravja. V zadnjih desetletjih je raziskoval posledice socialnih in psihičnih travm ter možnosti pomoči. Kar v nedogled bi se lahko pogovarjala z njim, tako zanimiv sogovornik je. Ne zmanjka niti teoretskih niti praktičnih odgovorov.

So pluralne oblike družin sodobne domislice ali je to nekaj, kar je nekoč že obstajalo in ni prav nič novega, modernega?

Glede na razmere, v katerih so ljudje nekoč živeli v na različne načine povezanih skupnostih, je možno reči, da noben človek nikoli ni preživel sam ali ločen od drugih. Človek je bil od pradavnih časov najprej vezan na osebo, ki ga je rodila, oče pa velikokrat ni bil znan in to sploh ni bilo pomembno. Otroci so bili otroci plemenske skupnosti. Ženske so bile tiste, ki so skrbele za otroke do njihove zrelosti, potem so kot odrasli vstopili v plemensko skupnost. Ta način bivanja lahko še spoznavamo pri nekaterih plemenih, poglejte zgodbo Bela Masajka. Te oblike skrbi za otroke so bolj ustrezale načinu strukturiranja skupnosti, kot da bi bilo pleme prvotna družina; pleme je ustvarilo razmeroma ugodno okolje za preživetje svojih članov in tudi otrok. Pri tem se moramo zavedati, da se je rodilo veliko otrok, a preživelo jih je malo. Ko sta ženska ali moški dosegla status odraslega člana, sta morala sprejeti pravila in norme, ki so do podrobnosti regulirale seksualno življenje, bodisi v obliki poligamije ali monogamije.

Razširjene, enostarševske družine, skupno starševstvo ... kaj pa se dogaja z našo družino, da se tako preoblikuje? Zakaj in kako smo prišli do tega položaja v družbi?

Spreminjanje družine ali iskanje novih oblik družinskega življenja se zdi v današnjem svetu ena glavnih stvari, ki se dogajajo. Mogoče je pri tem silno pomembna stvar ženska emancipacija. Zdi se, da brez tega družba nima prihodnosti, se ne more razvijati in obnavljati svoje vitalnosti. Jedrna družina je kljub vsemu prostor, kjer posamezne osebe pridejo v dolgotrajen odnos človeške bližine. Čeprav se zdi, da dva človeka, ki se odločita za skupno življenje, začenjata čisto novo zgodbo, pa se počasi pokaže, da sta oba poleg vsega dobrega prinesla vsak svojo 'prtljago' najrazličnejših predsodkov, ki izvirajo iz neznane preteklosti.

Kako najti pozitivno čustveno energijo, ki bo omogočala, da se starša v družini ne bi počutila kot v zlati kletki ali še huje v ječi, da si bosta pridobila občutek varnosti in stabilnosti in bosta potem lažje kompetentno ravnala z otroki?

To se vsi sprašujemo. Ljudje potrebujejo navdušenje, ne malodušja. Navdušenje za medsebojno ljubezen, kajti otroci so čudovita priložnost življenja. So nekaj čisto drugega kot turistično potovanje v daljne kraje ali bivanje v razkošnih hotelih po svetu. Tega se morda ne zavedamo, ko se moramo boriti s številnimi težavami vsakdanjega življenja.

Kako pa to vzdrževati?

Rekel bi, da bi bilo dobro biti odprt za to, da vidimo, kaj vse se dogaja. Da se zavemo, kaj vse zmoremo, kadar gre za skrb za otroke. Ne strinjam se, kadar nekdo reče, da je ženska žrtev materinstva. Ukvarjanje z otroki, pa tudi konflikti z odraščajočimi otroki, so izvori neke žive življenjske energije. Pomembno pa je, da pri tem sodelujeta oba starša, in tudi zato si moramo prizadevati z vsemi močmi, včasih tudi z ostrimi spopadi različnih mišljenj in ne odnehati, preden ne najdemo skupnega imenovalca.

Včasih je to čisto garanje, kajne?

To, da ostane družina skupaj, je garanje. Ampak to garanje doživimo kot kletko ali celo kot ječo, če ne odpremo tiste skrinjice, v kateri plesnijo 'stara izročila izmeničnega sovraštva in odpuščanja'. Da vse to prebavimo, je potrebno vztrajanje, potreben je čas in potrebno je dovolj iskrenosti. Tukaj sta dve popolnoma nezdružljivi stvari – želja po užitku, po navdušenju, po romantični ljubezni in potreba po stabilnosti, zvestobi, redu, varnosti. Ko to trešči, se dogajajo take stvari, kot so tektonski premiki zemeljskih plošč, vse se trese in marsikaj se podira. Nedvomno imamo pravico do užitka in do navdušenja, red in vztrajnost pa varujeta naše zdravje.

Kaj pa storiti tedaj, ko se začne odnos med dvema podirati in se jima ruši svet? Imate kakšen recept?

Preprost recept bi bil takle – človeka se znajdeta v protislovni situaciji. Najprej sta si dajala zaklade užitkov in veselja, zdaj pa si zadajata rane. Ona grozi, da bo odšla nazaj k mami, on pa medtem že najde kakšno lepšo in bolj ustrežljivo, ki mu obljublja raj; v takih trenutkih človek dobi občutek, da se mu ruši svet. To je res hudo, huje kot izgubiti službo. Recept? Potrebujemo nekoga tretjega. Ni rečeno, da bi moral biti to terapevt, ampak je lahko to drug par ali več parov, ki so v podobni težki situaciji, a so že korak naprej. Lahko to tudi babice ali kateri drugi modri ljudje. A pozor, zaprite ušesa, ko zaslišite jezik sovraštva in prepogosto uporabo zaimkov: moje, tvoje, njegovo, meni, naši, vaši itd.

Kako naj starša skrbita za blagostanje otrok po ločitvi, ko mati postane samohranilka, kar se zgodi v večini primerov?

Najprej je treba priznati, da je razveza za vse udeležene zelo naporno in težko doživetje, a po določenem času lahko oba, ženska in moški, odkrijeta, da jima je to dejanje prineslo 'odrešitev'. Otroci pa imajo v procesih ločevanja povsem drugačne vloge, niso glavni igralci, so pa žrtve in lahko doživijo trajne poškodbe. V trenutku, ko mama ostane sama, prevzame pomembne dolžnosti in odgovornosti do otrok. Dobro je, da se zaveda, da bo potrebovala oporo drugih ljudi. Vidim, da se v Sloveniji dogaja neverjetno dobra medsebojna solidarnost med številnimi ženskami, ki ostanejo same z majhnimi otroki. Ko je recimo mama neskončno jezna na svojo 14-letno hči, ki je naredila neumnost, pride na obisk njena prijateljica, prav tako mama samohranilka, in ob kavi se razrahlja strupena prizadetost.

Druga stvar, ki bi se je morala zavedati, je, da ima dolžnost do bivšega moža, tako kot vsi Slovenci do ljudi, ki so padli med vojno. Ta dolžnost je, da v spominu ohranimo njihovo dobro ime. Ljudje včasih dobimo občutek neke demonske moči, da lahko nekoga izbrišemo ali razglasimo za čisto zlo. Centri za socialno delo bi morali imeti neke inštrumente, možnosti, da predpišejo npr. 10 ur dela v vzgojnem zavetišču, da bi videli na svoje oči, kaj vse se lahko zgodi in do česa lahko pripelje sovraštvo.

Kako bi CSD prilagodili potrebam sodobnih družin, da bi lahko prej in bolje odreagiral?

S tem, da bi opravljali funkcijo 'monitoringa' – razumevajočo pozornost, spremljanje, nudenje opore. Pomembne so tudi neformalne skupine mater samohranilk. Ni treba, da bi CSD to verificiral kot skupino za samopomoč. Ne, dobro bi bilo, da bi delavci in strokovnjaki CSD obiskovali družine, se zanimali, kako živijo in kako preživijo, ter da bi zavzeli spodbudno stališče tudi do teh oblik neformalne medsebojne pomoči.

Bi rekli, da je CSD kos potrebam našega časa? V primeru zapletov oz. konfliktov med partnerjema o tem razsodi sodišče, kar lahko traja dolgo časa.

Ni. Velikokrat imamo občutek, da se te zadeve lahko izoblikujejo le v konflikt. Recimo: mama samohranilka pride domov in posluša, kako so se imeli otroci pri bivšem. In si misli: z drugo ima raj na zemlji, bo že videl hudiča! Črno, črno, črno! Ob materialnih težavah se ta konflikt še bolj zaostri, da pride do posegov institucij, ali socialnih delavcev kot brezzobega tigra ali pa sodišča kot senilne speče pošasti. Vse to pa pogosto vpliva bolj na poglabljanje sovraštva kot na iskanje novih načinov sporazumevanja, ki bi olajšalo sodelovanje – in ki je za vzgojno vplivanje v nadaljnjem življenju NUJNO!

Zakaj se CSD ne prilagodi?

Ker se zdi, da moramo v sedanjosti vse institucije 'reformirati' tako, da bosta zagotovljena večja transparentnost in boljši nadzor. Z drugimi besedami ta prizadevanja lahko imenujemo birokratizacija. To se ne dogaja le na področju sociale. Najbrž je to potrebno, a ne bi smeli zanemariti druge plati, to pa je: nudenje človeške skrbi za ljudi in družine. Ko so v sedemdesetih letih v Jugoslavijo prihajali strokovnjaki iz tujine, ki jih je zanimala naša ureditev, so pogosto rekli, da je ideja o CSD epohalna. Ker ne gre za občinske službe za socialno skrbstvo, ampak za centre, kjer se funkcije skrbi za ljudi v tistem območju srečujejo in povezujejo. Danes gre razvoj CSD v smeri občinskih uradov za socialno skrbstvo.

Je težava v tem, da jim država nalaga birokratske zadolžitve in jih razrešuje same skrbi?

Nalagajo se jim administrativne funkcije, a vseeno opravljajo še veliko skrbi za ljudi in družine. To pa se zdi kot neko odvečno delo. Ko se stvari zakomplicirajo in se zgodi nesreča, samo čakajo, da bo posredovala policija in da se bo vključilo sodišče. Da, tako je. Zdi se, kot da država meni, da centri niso kompetentni in ali sploh res potrebujemo CSD.

Kaj je večja drama v sodobnem času, biti starš ali biti otrok?

Vsekakor biti starš. Otrok se ne zaveda, kaj vse mu grozi, starš pa se zaveda in ga boli, ko v svojih vlogah odpoveduje, ko svojih vlog ne zmore opravljati optimalno in z občutkom, da so otroci hvaležni in da ga imajo radi, ker je skrbel zanje. Zdaj je veliko primerov, ko otroci rečejo: »Sovražim te, a ne zapusti me.« Visim pri tebi in ne bom odšel, ker nisem sposoben za samostojno življenje. To lahko potrdijo številni psihiatri. Usoda otrok je prehitro zapečatena, drama neuspešnega starševstva pa traja.

Verjetno se ta krog izkoriščanja začne pri napačni vzgoji od vsega začetka?

Najnovejše raziskave dokazujejo, da neke motnje nastajajo že pred rojstvom, ob porodu in v prvem letu življenja. Z ustrezno vzgojo se destruktivni vpliv teh motenj lahko zmanjša na minimum. Včasih pa so bili prepričani, da ima tak otrok v sebi hudobijo in ga je treba 'zlomiti'. Danes v to ne verjamemo več, a žal še vedno posegamo po kaznovanju in represiji. Učinkovita vzgoja mora odpirati veselje do življenja, lahko se dogaja skozi igro, a sama po sebi ni igra. Zato starši potrebujejo opolnomočenje in podporo. Najpogosteje si to lahko dajeta starša, a če to ne gre, je potrebna pomoč drugih. Npr.: otrok, star 12 let, ki je v začetku uporniškega obdobja, ima ogromno energije, lahko je prebrisan in tudi mladostniško brezobziren, s svojimi manevri lahko mamo tako prizadene, da jo vrže iz tira, da se ta komaj pobere in s težavo hodi v službo, kjer služi tudi zanj.

Je takrat že prepozno, da se otroku pokaže, da je šel čez mejo? Kako?

Pravzaprav nikoli ni prepozno, a življenje je lahko kruto, v takšnih primerih se lahko razvije kakšna nevarna bolezen, lahko se zgodi nesreča in takrat je res prepozno.

Dokler pa so ljudje še pri močeh, ni nikoli prepozno, tudi v primerih delinkventnega vedenja ne. Res pa je, da kontrola in represija ne zadostujeta, pa tudi razumevajoč pristop in ljubezen ne koristita. Potrebno je soočenje s težavami, kombinacija zahtev in spodbud. Najstnik mora dobiti po eni strani izkušnjo, da je sposoben in da se postopno zave svojih odgovornosti. Nikakor z močjo in z grožnjami. Hipijevske sanje, da so starši prijatelji svojih otrok – to je dokončno pokopana iluzija. Starši so starši. Če gre za prijateljski odnos, potem veljajo pravila: kolikor ti jaz dam, ti meni daš. Ljubezen je čudna reč, dajem več, kot sem verjel, da lahko dam, a kdaj mi bo povrnjeno, nikoli ne vem. Lahko pa sem zadovoljen, da sem naredil vse in da me ni treba biti sram niti predsamim seboj.

Alenka Birk

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord