Izšel še 2. del izbranih intervjujev pomembnih osebnosti iz časa osamosvajanja: Slovenija in pika!

Slovenija in pika! 2 dodatno pojasnjuje vrsto detajlov, ki bodo bralcu pomagali bolje razumeti nevarne okoliščine, v katerih so bile sprejete ključne odločitve v trenutkih rojevanja naše države. Ker se osvetlitve teh prelomnih zgodovinskih dogodkov avtorji knjige lotevajo s pomočjo poglobljenih intervjujev z glavnimi akterji osamosvojitve Slovenije, to bralcem omogoča, da isto materijo spoznajo z različnih zornih kotov, tako kot so dogodke izpred desetletij vsak na svoj način doživljali tako posamezniki kot skupnost v celoti.

Avtorji Boštjan Furlan, Ožbej Peterle in Marko Balažic so s knjigama Slovenija in pika! tako naredili zares veliko delo. Zobu časa so uspeli odtegniti številna pomembna pričevanja o obdobju, ki bo v zgodovini slovenstva za vedno ostalo zapisano z zlatimi črkami. Čeprav v njihovi zbirki manjka nekaj pomembnih pričevanj, med katerimi avtorji najbolj obžalujejo, da jim ni uspelo zapisati osebnih pogledov na osamosvajanje Slovenije že pokojnih Janeza Drnovška in Jožeta Pučnika, predstavlja skupno 38 intervjujev vendarle pomenljiv opus tako za Slovenijo kot naše zanamce.

V knjigi Slovenija in pika! 2 boste tako lahko brali, kako so prelomna osemdeseta in devetdeseta leta videli in doživeli Franc Arhar, Ivo Bizjak, Mihael Brejc, Erhard Busek, Pavel Gantar, Ivo Hvalica, Andrej Magajna, Boris A. Novak, Miran Potrč, Hans Peter Repnik, Franc Rode, Karel Smolle in Gregor Tomc.

Da bi vas k branju intervjujev, ki bodo veliko tega razjasnili, zagotovo pa odgovorili tudi na številna vprašanja, ki so se vam morda kdaj že porajala, kar najbolj navdušili, si v nadaljevanju iz vsakega od intervjujev izposojamo nekaj atraktivnih vrstic.

Nekaj iskric iz Slovenija in pika! 2

• France Arhar (1948)

 »Povsod živimo od kruha in ne le od iger. Razvrednotenje denarja je eden od vidnih dokazov, da neka ekonomija ne deluje zdravo. Največji sovražnik vsake ekonomije je inflacija. Če imaš tako inflacijo, kot jo je po prvi svetovni vojni imela Nemčija, ti ni pomoči. Ko je Walter Rahtenau prišel s pogajanj v Parizu in videl, koliko bi morala Nemčija plačati reparacij, je izrekel tisti znameniti stavek: ’Die Wirtschaft is unser Schicksal.’ Nastala je taka inflacija, da so dnevno izplačevali plače delavcem ob enajstih, uradnikom ob dveh. Ko si prišel v restavracijo, so bile ene cene, ko si odhajal pa že druge. Tako visoke inflacije sicer v Jugoslaviji ni bilo, bila pa je med višjimi. Leta 1993 je imela Srbija milijonsko inflacijo. Doma imam bankovec iz leta 1993, ki je imel vrednost 500 milijard dinarjev, vreden pa je bil približno štiri evre. Si predstavljate?! To so iluzije, nekaj časa lahko to delaš, potem pa se vse sesuje.«

• Ivo Bizjak (1956)

»Nekoč, ko sem bil že varuh človekovih pravic, je k meni prišel Krkovič, ker je pisal neko knjigo. Pogovarjala sva se kakšno uro in na koncu pogovora me je vprašal: ’Pa zakaj smo se mi takole zapeli?’ Sem rekel: ’Veš, Tone, lomili ste ga.’ On pa je odvrnil: ’Ne, to pa ne.’ ’Kaj pa je bilo tisto s helikopterji nad MO?’ Je rekel: ’Ja, tisto je bilo pa res narobe.’ Takrat se je zgodilo, da so ob petih zjutraj vojaški helikopterji leteli nad Ljubljano. Pozneje sem izvedel, da tega vnaprej niso vedeli niti šefi oddelkov v enoti, ki je sodelovala.«

Mihael Brejc (1947)

»Spominjam se, ko smo leta 1992 v VIS začeli odkrivati primere kraje družbenega premoženja. Očitno smo s tem stopili na prste kapitalskim interesom nekdanjih oblastnikov. Čez noč je nastala afera in parlamentarna komisija, ki jo je vodil Peter Bekeš. Komisija nas je sprva obdolžila nezakonitega ravnanja, mi pa smo ji le citirali zakon, v katerem je imela VIS za svojo dejavnost pravno podlago. Ker tu niso dosegli nič, so si izmislili prisluškovalno afero in tako naprej, vse s ciljem, da se služba destabilizira in da v Sloveniji ne bo nobenega motečega elementa, ki bi ogrožal prehod družbene lastnine v ’prave’ roke.«

Erhard Busek (1941)

»Slovencem je uspelo nekaj zelo premetenega. Dajali so vtis, da nikoli niso bili del Jugoslavije. Imeli ste deset dni vojne. To je neznatno. Zagotovo pa ste imeli druge težave. Imeli ste elito, ki je bila sposobna kadar koli zamenjati stran. Odličen primer je moj stari prijatelj Dimitrij Rupel. Zdi se mi, da je bil skoraj v vsaki vladi. Občudujem ga. Mislim pa, da se vsi prelivajo v upokojensko stranko – Desus.«

Pavel Gantar (1949)

»Spomnim se obiska odbora LDS v Velenju po tej zmagi. ’Dosti imamo tega, tukaj harata SD in SDS. Nas ni nikjer, pa smo najmočnejši v državi! Hočemo, da ta in ta postane direktor rudnika Hočemo, da se za NK Šmartno zagotovi sredstva, da bo lahko igral v prvi ligi!’ Sem rekel: ’Fantje, tako se ne bomo pogovarjali.’ Tega je bilo veliko. Bog ve, koliko tega jim je uspelo. Prevladala je logika, da se politični vrh stranke ne more izgovarjati, da nima dovolj moči. LDS je bil, kljub temu da je šel v pokoj z madežem skorumpirane in klientelistične stranke, v svojem najpomembnejšem obdobju med letoma 1994-2004 razmeroma zelo čista stranka. Tudi iz nasprotnega tabora so mi rekli, da so nas krasili kompetentni ljudje.«

• Vitomir Gros (1942)

»Če sem čisto odkrit, sem pričakoval, da bomo zmagali s precej večjo razliko, z okoli 60 odstotki. Če bi vsaj malo upoštevali naše predloge, bi tudi Pučnik Kučana premagal. Pučnika so pustili dobesedno plavati. Prišel je iz Nemčije, vozil se je okoli z razsutim volkswagnom. Jasno je, da ni mogel zmagati. Ko smo videli, da mu nihče ne pomaga, smo določili nekaj naših članov, da so ga vozili zadnje dva ali tri tedne po Sloveniji. Takrat je začel vidno rasti. Ko bi s tem začeli en, dva tedna prej, bi zmagal.«

• Ivo Hvalica (1936)

»Hranim Newsweek, ki je imel ob smrti na naslovnici njegovo sliko in naslov After Tito what? Smrt Tita je dala jasno vedeti, da se mora nekaj zgoditi. Čeprav so s tem nominiranjem članov predsedstva vse skupaj podaljševali. Čas okoli smrti me je spomnil na šestdeseta leta, ko si moral biti zelo previden, kaj si komu govoril v gostilni. Leta 1965 sem bil zaprt dva meseca, ker sem branil vaškega posebneža Viktorija Ipavca – Vitorča, ki je pljuval na sliko Tita. Mimogrede, veste kdo je bil šef zapora? Ciril Bavčar, Igorjev stric.«

• Andrej Magajna (1952)

»Na Milana Kučana. Seveda me pozna. Ko sem ga pred časom srečal na ulici, se je zdrznil in šel čez cesto, čeprav mu ne bi nič naredil. Nekateri ga ne imenujejo kar tako za botra. Je strateški mislec, kar kot filozof brez končane diplome na Filozofski fakulteti neskromno menim tudi o sebi (smeh). In zelo premeten ob tem, ko deluje kot skromen sprehajalec s košarico. Dela dolgoročno in sistematično. Psihološko sem ga prečital, večina ne. Ni čudno, da ga ima klan za tako veliko avtoriteto. Težko bodo našli tako sposobnega koordinatorja klana neformalne organizacije, ki ne deluje več iz enega formalnega centra oblasti.«

• Boris A. Novak (1953)

»Spomnim se, kako sva z Lojzetom Peterletom na igrišču čuvala otroke, pa so ravno prišli rezultati volitev, kjer so Slovenski krščanski demokrati (SKD) dobili največ glasov. In je Lojze dejal: ’Zgleda, da bom moral postati predsednik vlade. Ni nobenega drugega.’ Otroci pa so se guncali. Ta spomin mi je zelo ljub, ker kaže zelo človeško situacijo nastanka države.«

• Miran Potrč (1938)

»Meni osebno je bil bližji sistem, v katerem smo bili res bolj enaki. Sistem, v katerem sva jaz kot predsednik skupščine in nekdo drug kot delavec šla v isti počitniški dom, bila tam teden dni v istem krogu, jedla meso in bila skromna. Ta enakost je bila včasih veliko bolj izražena. Ne vem, kako se to meri danes. Težko je govoriti o enakosti, če živi več kot 20 odstotkov ljudi na meji revščine in če ima nekdo relativno veliko. Te razlike so se pri nas drastično povečale, pa najbrž ne skozi plače, kre skozi plače te razlike niso zelo velike. Tudi včasih smo imeli razmerje 1 proti 10.«

• Hans Peter Repnik (1947)

»V mojih očeh je bila srečna usoda, da je na eni strani Milan Kučan kot nekdo, ki je v Beogradu nosil odgovornost za Slovenijo, pravočasno skočil na ta demokratizacijski vlak. Z njim je bila tako na odgovornem položaju neka politična avtoriteta iz levega tabora, s katero so se lahko poistovetili številni Slovenci. Na drugi strani je bil z Lojzetom Peterletom na politični sceni nov obraz, ki je utelešal to novo Slovenijo, demokratično Slovenijo, svobodno Slovenijo. Tako imamo v tej fazi enega, ki je avtoriteto prinesel s seboj iz starih časov, potem pa je demokratizacijski proces in utrjevanje slovenske narodne identitete podpiral, namreč Kučana, in na drugi strani Peterleta in ljudi pri Demosu. Tu so rasle nove avtoritete in raslo je zaupanje. Tudi mednarodno.«

• Franc Rode (1934)

»Leta 1978 sem imel predavanje Resnično krščanstvo pri nas – danes, jutri. Bil je govor, kritičen do režima. Rekel sem, da dokler ne bomo mogli povedati, kako se počutimo v družbi, namesto da nam drugi pripovedujejo, da se imamo dobro, ne bo demokracije … Preden sem uspel dokončati misel, je dvorana eksplodirala v ploskanju. Občutek sem imel, da se je po desetletjih zadržanosti v tistem trenutku nekaj sprostilo. Še isti večer mi je Križnik prinesel poročilo Ideološke komisije pri Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije, ki je analizirala predavanje in odzive nanj.«

• Karel Smolle (1944)

»Američani so razmišljali: ’Če jih bomo do konca tiščali v Jugoslaviji, bodo ostali.’ Zavedati se moramo, da so še leta 1989 jugoslovanski vojski nakazali 480 milijonov dolarjev. To pomeni, da so zelo močno računali s tem, da bo to pomirjevalna vojska. Drugih informacij razen svojih projugoslovanskih iz Beograda – zdi se – niso imeli, zato so se toliko časa držali te strategije. Razvoj v Sloveniji je tudi njih prehitel. Agresivnost Srbov je odločilno pripomogla k temu, da so se odločili iz te norije potegniti vsaj en del prebivalstva. Kaj če Srbi ne bi ustavili tankov na ukaz Američanov, če se vojaške ladje zaradi ukaza Američanov ne bi ustavile ...«

• Gregor Tomc (1952)

»Dokler je bila skupni sovražnik avtoritarna oblast, se ni nihče spraševal o tem, kdo je desen in kdo lev. Preveč smo drug drugega potrebovali. Družila nas je želja po demokraciji. Kot panker se nisem pogovarjal o politiki, bolj so me zanimale nove plošče in koncerti. Kot člana mirovnega gibanja me je zanimalo civilno služenje namesto vojaškega roka, saj me je čakal neizogiben vpoklic v vojsko. Kot intelektualca me je privlačila svoboda govora, ker si na neiskren način svoje vloge nisem znal predstavljati. Vsak, ki se je z menoj o teh stvareh strinjal, je bil a moji strani. In podobno so razmišljali tudi vsi drugi. Vprašanje levice in desnice se je pojavilo šele z demokracijo. Zame osebno je bilo to kar travmatično.«

Priporočamo v branje!

Po prvem delu Slovenija in pika, kjer je bilo zbranih 24 intervjujev s pomembnimi osebnostmi iz časa nastajanja Republike Slovenije, je tu zdaj še drugi del s štirinajstimi intervjuji.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec