Pred poletjem v knjižnih založbah ne počivajo. Tako so luč sveta ugledale kar štiri družbeno angažirana nova branja, ki se jih bodo razveselili tudi nekoliko zahtevnejši bralci.
Pri založbi Umco so izšle …
Zadnji dve
Boštjan Videmšek, večkrat nagrajeni novinar (med drugim za naj knjigo leta Plan B) in novinarka Maja Prijatelj Videmšek, ki piše o okoljskih in naravovarstvenih temah, sta se skupaj s priznanim fotografom Matjažem Krivicem odpravila po poti reševanja živalske vrste, ki ji pripadata Najin in njena hčerka Fatu, zadnji severni beli nosoroginji. Zadnji pripadnici svoje vrste bivata v rezervatu Ol Pejeta v osrednji Keniji, obkroženi s stražnimi stolpi in strogo varovani z elitnimi varnostniki.
Knjiga Zadnji dve celovito predstavi zgodbo Najin in Fatu, ki je tudi zgodba sodobnega izumiranja mnogih živalskih vrst. To je posledica vojn, divjega lova, globalnega trga z divjimi živalmi, podnebnih sprememb ter ekonomskega in geopolitičnega ozadja. Obenem pa je to pripoved o prizadevanjih znanstvenikov z vsega sveta za ohranitev vrst(e).
Dve nosoroginji, Najin in njena hčerka Fatu, sta zadnji severni beli nosoroginji na svetu.
Trenutno bivata v rezervatu Ol Pajeta v Keniji. Ko njiju ne bo več, bo ta živalska vrsta izumrla.
Človek ju je iztrebil, divji lovci so pobili njune sorodnike in prednike, zaradi roževine, ki je na črnem trgu vredna celo bogastvo.
Zdaj se človek trudi rešiti njuno vrsto: z umetno oploditvijo, z zarodki iz zmrznjene sperme samcev, z matičnimi celicami, tudi z oboroženimi rangerji, ki ju skrbno varujejo pred divjimi lovci.
Za več branja: Najin in Fatu: reševanje vrste na robu izumrtja
Vojna
Marcel Štefančič, jr., filmski kritik in esejist, že dolgo angažirano spremlja dogajanje po vsem svetu in pri nas.
Ko so proti Rusiji uvedli »zgodovinske«, »neprecedenčne«, »peklenske« sankcije, so tako rekoč vsi mirno še naprej uvažali rusko nafto. Tudi Amerika, poveljnica in slavilka sankcij. Ko so ji začeli očitati dvoličnost, je Bidnova vlada sporočila, da razmišlja, da bi prepovedala uvoz ruske nafte in da bi zdaj nafto raje uvažala iz Venezuele. Kul. In kdo vodi Venezuelo? Ja, še vedno Nicolás Maduro, ki so ga Američani še malo prej razglašali za diktatorja, fašista, Hitlerja in pošast – za človeka, ki je uničil Venezuelo, ki je Venezuelo prelevil v humanitarno katastrofo, ki je povzročil eksodus venezuelskega ljudstva in ki so ga skušali Američani večkrat likvidirati. Proti njemu so spletali puče – in celo invazije in vojne. Kaj to »pomeni« – da Maduro postaja »naš« diktator? Da postaja sprejemljiv? Da so Američani – in ne le Američani – energetsko odvisni od diktatorja? – iz eseja Ustaviti Putina
Preberite več: Vojna - eseji o koncu sveta
Premisli še enkrat
V knjigi Premisli še enkrat večkrat nagrajeni psiholog in avtor uspešnic Daš in dobiš ter Izvirnost s pomočjo mnogih raziskav, primerov in znanstvenih ugotovitev z različnih področij postavi pod drobnogled načine človekovega razmišljanja ter ustvarjanja lastnega pogleda na določeno težavo. V strokovno utemeljeni knjigi Adam Grant zagovarja stališče, da imamo človekovo inteligenco običajno za sposobnost mišljenja in učenja. Vendar pa v hitro spreminjajočem se svetu vse bolj postaja tudi nujno potreben tudi drugačen nabor kognitivnih sposobnosti: to je sposobnost, da ponovno premisliš o že premišljenem in odločenem ter da se moraš znati tudi odvaditi nečesa, česar si se že naučil, saj to ni več uporabno v svetu, v katerem si.
V času, kjer se ljudje v svojem delovnem in življenjskem procesu pogosto preveč prepustimo generičnim odzivom na zunanje izzive in obstanejo v območju mentalnega udobja, Grant postreže s pristopom, ki je – glede na današnji svet – veliko bolj utemeljen, saj trdi, da nam ni treba verjeti vsega, kar mislimo, in nam ni treba ponotranjiti vsega, kar čutimo. Če je znanje moč, je razumevanje in uporaba tega, česar ne vemo, modrost.
Za več branja: Premisli še enkrat
Dolg sprehod do Zaliva
»John Muir, Planet Zemlja, Vesolje.« – To so besede, napisane na notranji strani platnice dnevnika, iz katerega je izšla vsebina te knjige. Odslikavajo razpoloženje, ki je preminulega avtorja in raziskovalca prevevalo, ko se je v drugi polovici 19. stoletja stoletja podal na svoj tisoč šeststo kilometrov dolgi pohod do Mehiškega zaliva. Nič manj pa ta osvežujoči kozmopolitski naslov, ki bi znal pretresti katerega koli najditelja te knjižice, ne razkriva značaja in širine Muirjevega uma.
»Pogosto,« piše v nekih neobjavljenih biografskih zapiskih, »sem moral zunaj spati brez odej, pa tudi brez večerje ali zajtrka. A navadno sem brez velikih težav uspel najti štruco kruha na kateri od široko razprostranjenih čistin s samotnimi kmetijami. Z enim samim hlebom, ki sem ga dobil v teh odročnih krajih, sem lahko prepotoval številne dolge kilometre skozi divjino, svoboden kot veter v veličastnih gozdovih in barjih, zbiral rastline in se hranil z božjim kruhom obilne, neizčrpne duhovne lepote.« Dolg sprehod do Zaliva je preprosto edinstvena oda naravi in potepanju.
Za več branja: John Muir & Dolg sprehod do Zaliva
