Marko Juhant odločen: Družina ni tekma! Ne moreš zmagati!

Dolgoletni ravnatelj, vzgojitelj, oče in avtor številnih najbolje prodajanih knjig o vzgoji otrok je tudi tokrat brez dlake na jeziku povedal, kakšna bi morala biti družina.

Kaj narediti, ko desetletni otrok ugovarja za vsako malenkost - umil si bo roke pozneje, nalogo bo naredil pozneje, otrok se obnaša, kot da vse obvlada.

Povemo mu, da bo telefon dobil pozneje. Še kakšno leto. Sladoled čez kak dan, večerjo – ko bo, če bo. V vzgoji so teme, o katerih se ne pogovarjamo. Jih postavimo in izvajamo, kaznujemo, če drugo ne prime. Ali si bo umil roke, ni kaj debatirati in odlašati, tudi ne, ali bo umil zobe, čakal na zeleno luč na semaforju, ko se pelje s skirojem. Vljudno pozdravil babico in pridržal vrata v trgovino osebi, ki hodi z berglo ali vozičkom za ravnotežje. Prav tako ne, ali se bo ustavil in lepo pozdravil goste staršev, ko se pripodi z dvorišča v dnevno sobo. Če ne, so posledice. Včasih primejo naravne - če kosila noče jesti, ker mu danes ni všeč jedilnik, simbolno zalepimo hladilnik in zaklenemo shrambo. Naravna posledica bo storila svoje: lačen bo.

Ker vedno ne moremo čakati naravnih posledic, morajo te postaviti starši. Če otrok teka k sosedu čez cesto in ne preverja, ali pelje kak avto, ne bo nihče pri zdravi pameti čakal naravne posledice – da ga povozijo. Vsakdo bo prej omejil gibanje. Če ni ograje, bo pač v hiši, brez dovoljenja ne sme ven in če sme, še takrat ne čez cesto. To je kazen.

Pravi, da se ne more skoncentrirati, drugače pa s šolo nima težav. Na vprašanje, zakaj ni naredil domače naloge v varstvu, reče, da se mu ni dalo. Naj starši v zgornjem primeru otroku pomagajo pri domači nalogi ali ne?

Ne. Otrok, ki ne more, potrebuje pomoč. Otrok, ki noče (se mu ne da), potrebuje ukrep. Kakšen je ta ukrep, bo odvisno od staršev. Oni mehki, ki zagovarjajo otrokove pravice, da se sam odloča, kdaj bo kaj naredil. Starši, ki se jim ne da in zagovarjajo svoje pravice do prostega časa, bodo trdili, da naloge tako ali tako niso obvezne. Tisti, ki prisegajo na sočutnost, bodo porabili ure časa za prepričevanje, kaj je prav in kaj ni prav. Številni med njimi bodo pasivno zelo agresivni. Starši bodo aktivni, otrok pasiven. Niso dozoreli, niso opravili prestopa iz vloge otroka v vlogo starša. Ko so bili majhni, so morali opraviti nalogo za šolo. Danes pa je vloga otroka, da naredi nalogo, naloga staršev, ki so prestopili v to zrelo vlogo, pa je, da svojega otroka pripravijo do tega, da naredi nalogo. Njihova vloga je vodenje in nadzor, ne izdelovanje naloge in inštrukcije. O tem govorim tudi v svojih video tečajih, ki so dostopni na spletni strani vzgoja.si in kjer se prvenstveno dotikam trme in motiviranja otrok.

Če bi otroci pospravljali, kuhali, belili, zračili, premikali pohištvo, obešali mokre zavese, bi to počeli, ko jim starši ukažejo. Ja, ukažejo. Mama in ata ne prosita, onadva ukažeta. In če je otrok vajen na ukaz pospraviti posodo v stroj, bo tudi naredil domačo nalogo. Že v šoli, v podaljšanem bivanju, da mu starša doma ne bosta 'težila' še s tem!

Kaj narediti, ko otrok, ki odrašča, veliko laže? Gre za stisko ali zgolj izmikanje odgovornosti?

V stiski ne lažejo, takrat ukradejo kako stvar in to tako, da jih zasačijo … Lažejo v glavnem zato, da ne bi prizadeli staršev (že spet). Obljubili so marsikaj in tega niso zmogli uresničiti. Sram jih je, se pravi strah, da jih starši ne bodo več imeli radi, ko bodo ugotovili, kakšni so v resnici. Šele pozneje, če se laž razvija kot manipulacija, gre na začetku bolj za zamolčanje. Na petek noben fant ne dobi cveka – saj ni nor, da bi povedal, ker bo imel pokvarjen vikend. Problem je laž iz navade, ko ne zmore več povedati po resnici, a takih je veliko tudi odraslih. Nakladači jim rečemo. Nikoli ne izveš vse resnice. Če gospa kupi čevlje in jo kolegica vpraša, za koliko in kje – bo naložila, od tega, kje v ceni je decimalna vejica, do lokacije in okoliščin nakupa.

Otroci posnemajo dejanja svojih staršev - veliko bolj kot to, kaj starši govorijo. Kako najti srednjo pot, da vzgoja ni permisivna na eni strani oziroma avtoritarna na drugi?

Če starši poskrbijo, da otrok doživlja posledice svojih izbir in ravnanj, so na precej dobri poti. Cilj je spoznanje otrok, da je vedenje vedno na izbiro, lahko se odločijo, kako se bodo obnašali, kaj in kako rekli, naredili. Posledice pa niso na izbiro. Določili so jih s svojim vedenjem. Ti, ki se naučijo, načrtujejo in se 'zabremzajo' sami. Celo pomagajo vrstnikom.

Mnogo otrok je učno zanemarjenih, po drugi strani pa je veliko otrok prav odvisnih od svojih staršev, saj ti opravijo delo namesto njih. Ali se šola dovolj prilagaja novim generacijam otrok, ki se zelo razlikujejo od generacij pred njimi?

Otroci se morajo prilagoditi šoli, in ne obratno. Prilagajanje staršem in otroku se izvaja v šoli s prilagojenim programom! Večinska, običajna osnovna šola je brusilnica. Šola se preoblikuje počasi, kar je prav, sicer bi vsak fičfirič, ki bi se lotil politike, iz otrok v šoli delal poskusne zajčke. Poglejte trenutno šolsko ministrico na ministrstvu z dolgim imenom (že po tem uganeš, da stvari tam niso kaj prida). Če zlomiš nogo, še ne pomeni, da si strokovnjak za nameščanje mavca, čeprav si ga nosil 14 dni. Če si nekoč hodil v šolo in študiral, še nisi strokovnjak za šolstvo. Lahko si pa ministrica?

Za kakšno šolo se zavzemate vi - kaj je dobro, kaj bi spremenili?

Generalno gledano je slovenska šola dobra šola. Dobro je, da se morajo otroci učiti z razmišljanjem in si včasih kakšno stvar zapomniti 'na pamet'. Prav tako je dobro, da so domače naloge, da otroci znanje utrdijo in zasidrajo. Mnogo učiteljev otroke že opozarja na verodostojnost virov, saj so pod vplivom bombardiranja z informacijami, bolj in manj resničnimi.

V šolo se mora vrniti vzgoja - učitelji morajo dobiti pooblastila, ki so veljavna takoj, pritožbe ne smejo zadrževati izvedbe. Domače naloge se morajo delati doma, podaljšano bivanje pa je kategorija druženja, ne podaljšan pouk. Starši morajo odločati o svojem otroku, ne o drugih. Če ne sodelujejo, otroka pa moti učni proces, naj otroka šolajo na domu, izpite pa naj opravlja po že veljavnih programih. Pomembno se je zavedati, da šolo vodi stroka, ne starši. Ravnatelju je treba povrniti mesto vodje, ne pa glavnega odgovornega administratorja in menedžerja. Ukiniti bi bilo treba nacionalna preverjanja znanja, to je namreč samo nezaupnica učiteljem. Med učenci in razredi je treba spodbujati veliko več sodelovanja in se zavzemati za manj tekmovanja. Predmetnike je treba očistiti balasta, delovne zvezke pa ukiniti. Otroci naj pišejo – rokopis je pomemben za razvoj. Kar zadeva uporabo tehnologije, pa jo je treba omejiti s tem, da je osmišljena. Več o tem, ne samo šoli, pripovedujem tudi v svojih knjigah, ki so zbrane na cmrlj.biz.

Ali lahko slavni starši pripravijo na 'slavo' svoje otroke?

Seveda jih lahko pripravijo, za začetek tako, da se ne afnajo v javnosti, danes je vsak opazovalec potencialni snemalec. Kajpak morajo to starši storiti z zgledom. Začne se tako, da otrok ne oglašujejo, kot da je to njihova prodajna uspešnica. Otrok ni redka žival, in dom, posebej otrokova ali najstnikova soba, ni razstavna kletka!

Kako otroku slavnega starša zagotoviti, da se razvije v normalno odraslo osebo?

Tako, da ga vzgajajo po vrednotah, ki jih starši cenijo sami. Toliko cenijo, da živijo po njih. Potem ni zadreg, otrok naj bo vzgajan po vrednotah svojih staršev, ne nekoga drugega, recimo mojih staršev. Tukaj pride do pomena izraz 'normalno odraslo osebo'. Praviloma zadošča že, če se osebek drži kulturnih in delovnih norm okolja, v katerem biva. Partnerske težave slavnih so dostikrat vsem na očeh, številni sami sebe promovirajo z razhajanji in novimi part­nerji. Otrokom definitivno ne koristi! Tudi če so zapisi ali videi skrajno pozitivni, so recimo njihovi najstniki potisnjeni v kot. Družinska intima naj ostaja skrita. A nekateri jo tržijo (Kardashianovi). Otroci pa spet potegnejo ta kratko.

Ali lahko slaven starš otroku odpira določena vrata v življenju ali ne sme?

Seveda jih bo odprl, če funkcionira normalno. A naprej si otroci, morda že odrasli, utirajo pot sami. Če so starši umetniki, bodo gotovo na neko razstavo s sabo peljali tudi otroke, ti spoznajo organizatorje … čez leta, če so tudi sami nadarjeni in 'delovni', se temu reče VIP. Ste opazili, da sem zapisal 'delovni'?

Kako bo vplivalo na otroka, če se starš z njim neprestano primerja oziroma tekmuje (v lepoti, sposobnostih ...)

Taki starši otroka odrinejo, da gre čim prej stran od njih, ali ga naredijo odvisnega od njihove sodbe, saj otroci po mnenju takih staršev 'niso dovolj dobri'. Kar se pozna na iskanju odobritve, priznanja, da so dobri. Lahko traja vse življenje. Življenje in družina nista tekma! Ne moreš zmagati!

Veliko otrok slavnih ljudi ima težave s samozavestjo, ne najdejo svojega prostora pod soncem, saj so nenehno v senci svojih slavnih staršev oziroma jih po drugi strani izkoriščajo (ker imajo denar). Kako lahko terapevt pomaga takšnemu otroku?

Odvisno od družine in terapevta. A nikoli ne zadošča, da gre le 'otrok na servis'. Včasih so potrebni nenavadni ukrepi – na primer, ko je družinski priimek zamenjal za dekliškega svoje mame, da ni bilo takoj očitno, kdo je.

Sicer pa se težave in zadovoljstvo slavnih ne razlikujejo dosti od vseh drugih. Pač družina in življenje, le scena je malo drugačna!

Fotografije: Vzgoja.Si

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ