Hladen jesenski zrak bo s svojimi besedili in ritmi rezala priljubljena bosanska glasbena skupina Dubioza Kolektiv, ki bo po razprodani turneji po stari celini 16. novembra razgrela ozračje Gospodarskega razstavišča.
Težav, s katerimi se srečuje sodobni svet, se fantje dobro zavedajo, a se z njimi spoprijemajo s kančkom humorja in veliko mero toaletnega papirja. Pogovarjali smo se z Branom Jakubovićem.
Story: S svojo glasbo ste prodrli tudi onkraj meja držav nekdanje Jugoslavije. Kako vašo glasbo razume občinstvo v Istanbulu, Atenah, Moskvi ali v Stockholmu?
V luči najboljšega medosebnega razumevanja vsak koncert začnemo z uvodom v lokalnem jeziku. Te navadno spišemo s pomočjo Googlovega prevajalnika, zato pogosto zvenijo dokaj zmedeno, saj se je Google poglobil le v največje svetovne jezikovne skupine, tiste manjše pa ob njegovem prevodu navadno zvenijo kot mentalno retardirani robot.
Story: Po razprodanih koncertih po Evropi prihajate tudi v Ljubljano. Kakšen občutek vas prevzame vsakič, ko se vračate v slovensko prestolnico?
Ljubljana je že nekaj let stalnica na našem seznamu. V Sloveniji smo v preteklem desetletju odigrali že nešteto koncertov, zato se pri vas počutimo kot doma. Mislim, da smo nastopili že v vsakem mestu in v vsaki vasi. (smeh) Če obstaja mesto, kjer do zdaj še nismo igrali, prosimo vse meščane, da nas o tem obvestijo, mi pa bomo naredili vse, kar lahko, da to v najkrajšem času popravimo.
Story: Kaj vam sicer pomeni nastop v slovenski prestolnici?
No, nastop v Ljubljani navadno pomeni, da bomo Sarajevo zapustili v zgodnjih jutranjih urah, saj bomo le tako ujeli tonsko vajo, in da nas za kosilo čakata gobova juha ter prevelika pica. Pa seveda tudi to, da se bomo kar se da potrudili za najboljši nastop in še boljše vzdušje, kakršno je bilo ob našem zadnjem koncertu v Križankah.
Story: Kakšno pa je po vašem mnenju slovensko občinstvo? Ima morda kakšne posebne karakteristike v primerjavi z drugimi?
Najbolj posebna lastnost slovenskega oziroma ljubljanskega občinstva je ta, da so tradicionalno najboljši koncerti v Ljubljani ob četrtkih.
Story: Bomo na novembrskem koncertu lahko prisluhnili tudi pesmim z albuma, ki ga boste izdali nekaj dni pred tem?
Ker se bo ljubljanski koncert zgodil le nekaj dni po prihodu našega novega albuma Pjesmice za djecu i odrasle, se bomo vse do nastopa poskušali naučiti kar se da največ novih pesmi. Tokrat se želimo opravičiti občinstvu za vse napake, ki si jih bomo na odru privoščili, tako zgrešene akorde kot tudi pozabljena besedila.
Story: Vaša zadnja pesem Treba mi zraka je nastala v 'sodelovanju' s pokojnim Dinom Dvornikom. Glede na vaš stil glasbe dokaj nenavaden izbor.
No, vse skupaj se je zgodilo dokaj spontano. Pred nekaj leti smo med koncertom v Dubrovniku naleteli na starega prijatelja Harisa Čustovića, ki se je po dolgotrajnem bivanju v Londonu vrnil na Hrvaško. Povedal nam je, da še vedno hrani nedokončano pesem, ki jo je začel snovati z Dinom, vendar jima je žal nikoli ni uspelo nikoli dokončati. Predlagal je, da Dubioza dokonča pesem na svoj način. Tako danes zveni drugače od običajnega našega zvoka, vendar je bil prav to največji izziv in daleč najbolj zanimiv del posla, da pesem zveni kot nekaj napisanega danes, v duhu pa ohrani leto 2003, ko je bila napisana. Žalostno je, da je tematika pesmi, ki je bila napisana pred 14 leti, aktualna še danes.
Story: Se strinjam. Vidite svojo vlogo tudi v tem, da angažirate poslušalce in dvignete njihovo zavest?
V zadnjem času po pravici povedano najpogosteje dvigujemo težke kovčke, kadar natovarjamo in raztovarjamo opremo. Zdi se nam dosti lažje dvigovati tono opreme kot pa zavest ljudi.
Story: Ste imeli zaradi tega že kdaj težave?
Starejši ko postajamo, vedno več je težav. Od dvigovanja opreme trpijo naši hrbti, zaradi dvigovanja zavesti pa nas boli glava, tuji nam niso niti želodčni problemi.
Story: Kaj pa je po vašem mnenju največja težava sodobnega sveta?
Trebušne težave v kombinaciji s pomanjkanjem toaletnega papirja. (smeh) Če pravočasno prideš do stranišča, so vse težave rešljive. V nasprotnem primeru pa nastane panika. (smeh)
Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Aleksandar Domitrica
