Toplina se veča z globino. Globji so naši odnosi, toplejši so.
Odločitev, da gre za duhovnika, je dolgo zorela. Srednjo šolo je končal kot tehnik kuharstva, diplomiral je iz živilske tehnologije in zatem končal še teološko fakulteto. Poleg opravljanja duhovniških obveznosti poučuje kitaro, vodi ženski zborček, vsak torek pomaga pri Karitasu in ob koncih tedna v župnijski kuhinji vodi kuharske tečaje, ki so zasedeni dve leti vnaprej.
Veljate za duhovnika odprtega duha. Milena Miklavčič je nedavno v vaši župniji lahko brez olepševanja resnice predavala o spolnih navadah Slovencev. Se tudi sami čutite kako drugačnega od drugih duhovnikov v pristopu do vere ali vernikov?
Pravzaprav ne. Morda le v tem, da nikoli nisem bil rad uraden. Vsakega poskušam sprejeti takšnega, kot je. Tudi sam sem najprej človek, šele potem duhovnik.
Zakaj ste se dolgo odločali, ali bi sploh šli za duhovnika?
Tega nisem imel v svojem življenjskem načrtu. Od malega sem rad kuhal. Kuharstvo mi je bilo všeč, ker je zelo ustvarjalno. Vendar sem ob koncu srednje šole ugotovil, da bi kot kuhar moral največ delati ravno v času praznikov in dopustov, ko drugi ljudje uživajo. Takrat sem sklenil, da bo bolje, če si izberem poklic, ki mi bo omogočal več prostega časa za družino. Odločil sem se za študij živilske tehnologije in tega nisem nikoli obžaloval. Že med študijem sem v srcu čutil Jezusovo vabilo, da bi šel za duhovnika. Na začetku ga nisem upošteval, ker sem se držal svojega načrta. Vendar je bil Jezus zelo vztrajen in po nekaj letih sem tudi sam ugotovil, da bi kot duhovnik lahko marsikaj dobrega naredil za ljudi. Zanimivo je, da je narava dela duhovniškega poklica podobna gostinstvu. Najbolj delam takrat, ko drugi počivajo. (smeh) Ampak pri tem uživam, ker rad pomagam ljudem. Občutim zadovoljstvo, kadar se z mojo pomočjo nekaj premakne na bolje.
V Sloveniji ste prvi duhovnik, ki v župnijski kuhinji prireja kuharske tečaje. Kako potekajo?
Vsako srečanje začnemo s kratko mislijo iz Svetega pisma in se najprej malo pogovorimo o njej. Potem razdelim in razložim recepte. Vselej kuhamo šest jedi in vsak si lahko sam izbere, katero jed bo pripravljal. Navadno imamo dve juhi, dve glavni jedi in dve sladici. Pri kuhanju jih spremljam z nasveti. Če kdo manjka, poprimem za delo za štedilnikom tudi jaz, da lahko pripravimo vse jedi. Kadar kdo kaj zamoči, se o tem skupaj pogovorimo. Tako se učimo tudi življenjske šole, da so napake le priložnosti, iz katerih se lahko naučimo nekaj novega. Na koncu si lepo pogrnemo mizo, za kar si ljudje med tednom ne vzamemo časa. Pripravimo preprost pogrinjek s kozarci za vino, nato se ob vsaki jedi pomenimo, kako bi jo prihodnjič lahko še izboljšali. Del kuharskega tečaja je seveda tudi pomivanje. Pri meni ni pomembno, ali je človek veren ali ne. Vsi radi dobro jemo in se družimo za prijazno mizo. V eno skupino vzamem samo šest ljudi, da se lahko med seboj bolje spoznajo in spoprijateljijo. Najmlajši tečajnik je bil učenec četrtega razreda, ki se je neko soboto kar pojavil na tečaju, neprijavljen, in sem ga kljub temu sprejel. Najstarejši je bil upokojenec, ki ga je na tečaj poslala žena.
Izdali ste tudi knjigo s kuharskimi recepti Gremo kuhat! Si med tednom doma kuhate sami ali pri vas drži rek kovačeva kobila je vedno bosa?
Včasih je tudi bosa, ja. (smeh) Načeloma si kuham sam. Res pa je, da zase še najmanj rad kuham. Uživam v kuhanju za več ljudi. Z veseljem se odzovem tudi povabilu na kosilo kakšne družine.
Kako doživljate december – ta praznični mesec?
Premalo je, če ga ljudje izkoristijo le za nakupe in pitje kuhanega vina na stojnicah. Lepo je, če se poleg tega v času adventa ljudje ozrejo po lepih stvareh v svojem življenju. Hvaležnost človeka spodbudi, da potem naredi kaj dobrega tudi za druge ljudi doma ali po svetu.
V čem je po vaše bistvo praznikov?
Zame sta bistveni dve stvari. To so družinski obredi, ki omogočajo, da se na določene dni zbere vsa družina. Da si vzamejo čas za druženje in pogovor, morda tudi za igro. Najbolj bistveni del praznikov pa so odnosi. Če praznikov ne namenimo predvsem obnavljanju obstoječih odnosov ali grajenju novih, potem zgrešimo bistvo.
Veliko časa preživite z različnimi ljudmi. Kaj opažate pri njihovih odnosih?
Seveda je odvisno od človeka, vendar se mi veliko odnosov zdi plitvih. Ljudje si marsikaj povemo, a redkokoga spustimo v svojo globino. Tudi v družini ima vsak navadno enega zaupnika, ob katerem je lahko bolj sproščen in mu več zaupa. Drugim pove le tisto, za kar presodi, da bi ta oseba rada slišala.
Kako lahko izboljšamo odnose?
V naših vsakodnevnih odnosih je pogosto premalo prijaznih besed. Poleg tega dajemo občutek, da se nam ves čas nekam mudi. Ljudje veliko kritizirajo drug drugega in so preveč osredotočeni na težave, in ne na rešitve. Pogosto ne znajo prijazno povedati, kaj jih moti. Neradi nekoga pohvalijo. Zakaj ne bi kdaj prijazno pohvalili pridne delavke na pošti in ji tako z lepo besedo polepšali dolg delovni dan? Nam pa ugaja, kadar smo prijaznosti deležni mi. Pomembno je osredotočanje na dobre stvari pri sebi in pri drugih ljudeh. Kadar nam gre na primer nekdo na živce, se lahko zavestno vprašamo, kaj dobrega lahko najdemo pri njem.
Besedilo: Petra Košič // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del