Dušan Modic: Volja in zanos Dušana Silnega

Dušan Modic: Volja in zanos Dušana Silnega (foto: Katarina Mahnič) Katarina Mahnič
Vir: Jana
16. 3. 2017

Modra hiša z geometrijskim vzorcem na pročelju zaradi svoje drugačnosti mimogrede pade v oči. V njej živi profesor Dušan Modic, matematik, fizik in astronom, ki kljub ravnokar dopolnjenemu 90. letu zgodaj zjutraj vsak dan pešači od svojega doma na robu Mestnih njiv v stari center Novega mesta.

Tam se vzpne na Kapitelj ('ker je dobro malo stopiti v hrib') in kak­šne pol ure posedi v cerkvi, preden se odpravi nazaj. Že trideset let je v pokoju, toda še vedno dejaven, tako z duhom kot s telesom. Ko ga povprašam, kako sprejema vse novotarije, ki so se nabrale v tej dolgi dobi, predvsem napredek na tehničnem področju, vstane in mi prinese knjigo Trikotniki, ki jo je sam napisal.

»Ko sem začel poučevati, nisem bil zadovoljen z učbeniki matematike. Pa sem po upokojitvi razrešil nalogo, ki me je vedno zanimala: poiskati vse trojice trikotnikovih podatkov, s katerimi je mogoče konstruirati trikotnik. Knjigo sem natipkal na računalnik in je izšla leta 2009 s prilogo na zgoščenki – torej sem le šel nekako v korak s časom.«

Razgibana otroštvo in mladost

Dušan Modic se je rodil 6. marca 1927 v Loznici, kjer je njegov oče dobil prvo službo kot profesor kemije. Po petih letih Srbije in Črne gore so se vrnili v Maribor, kjer je končal IV. deško osnovno šolo. Leta 1941, ko je bil v tretjem razredu gimnazije, se je začela vojna in julija so jih Nemci izgnali v Srbijo. Po Sevojnu in Užicu je oče dobil delo na gim­naziji v Požarevcu, kjer so ostali do konca vojne. Tam je Dušan naredil malo maturo, potem pa še peti, šesti in sedmi razred.

»Male mature bi bil oproščen, če ne bi imel trojke iz zemljepisa. Sem bil pa zato pohval­jen za prosti spis, v katerem smo morali izbrati osebnost iz srbske zgodovine, ki nam je najbolj všeč, in razložiti, zakaj. Izbral sem Dušana Silnega – zato, ker nosim njegovo ime. V šestem razredu smo imeli dobrega profesorja matematike, ki je skrbel za vzgojo dijakov in je za mladino organiziral različne prireditve. Najprej smo imeli predavanja dijakov in potem malo plesa. Naš razred se je odločil za skupno temo o energiji; sam sem predaval o svetilnem plinu. Sploh sem bil zelo 'aktiven' sošolec, razlagal sem matematiko vsakemu, ki me je hotel poslušati. Na koncu šestega razreda je zvečer na promenadi eden od sošolcev rekel: 'Ja, Dušan, kaj bomo pa zdaj s tabo, ko ni več šole?'«

Po osvoboditvi se je vrnil v Celje, kjer je končal osmi razred gimnazije in z odliko maturiral. Matematiko je šel študirat v Zagreb, ob vpisu pa ugotovil, da mora vpisati tudi mehaniko in fiziko. Študij je po dveh letih nadaljeval v Ljubljani in še kot študent začel poučevati na XII. gimnaziji v Šentvidu. Leta 1956 je z zamudo diplomiral, vendar je imel za sabo že šest let delovne dobe.

Strog, toda pravičen

In kako so na mladega profesorja gledali njegovi dijaki?

»Bil sem samo nekaj let starejši od njih, a smo se spoštovali med seboj. Najbrž so se me malo bali, ker matematike niso ravno obvladali. Bil sem strog, upam pa, da so me dijaki imeli za pravičnega. Spomnim se, da sem dal nekoč v tretjem razredu gimnazije trem dekletom popravni izpit. Naročil sem jim, naj mi na izpit prinesejo pokazat zvezek, v katerem so delale naloge. Res so ga prinesle in naredile izpit. V četrtem letniku je bilo njihovo znanje še vedno klavrno. Na koncu leta sem rekel: Že v tretjem ste se dovolj namučile, boste pa zdaj imele pozitivno.«

Spominska plošča nepesniku

Zanos Dušana Silnega ga ni nikoli zapustil. Nemogoče je na kratko našteti vsa njegova delovna mesta, vse funkcije, zanimanja in konjičke. Služboval je v Ljubljani, Celju in Novem mestu, kjer si je ustvaril družino. Poučeval je matematiko in fiziko na učiteljišču, gimnaziji, zdravstveni šoli, v šolskem zdravstvenem centru in na srednji ekonomski šoli, na različnih tečajih za učitelje in izobraževanju ob delu. Pri opremljanju fizikalnih laboratorijev je opravil velikansko, skorajda pionirsko delo – poleg načrtov je sam izdelal kar nekaj eksperimentalnih pripomočkov, ki jih je takrat primanjkovalo.

Bil je eden od ustanovnih in dejavnih članov Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije in je tudi njegov častni član. Sodeloval je pri Enciklopediji Slovenije in v Klubu za nadarjene učence. Izdelal je fizikalni model srca in krvnega obtoka. Njegovo delovanje dvojne tlačilne črpalke je predstavil junija 1982 učiteljem v Ljubljani, Kopru in Celju ter doživel 'aplavz na odprti sceni'. Dosegel je tudi, da je matematik in fizik Karel Kunc na rojstni hiši v Novem mestu dobil spominsko ploščo. »Po njegovih učbenikih za aritmetiko in algebro sem se učil,« pripoveduje profesor Modic. »Bil je edini, ki je med obema vojnama pisal učbenik za ta del matematike in fiziko za nižje razrede. Ta spominska plošča je ena redkih v Sloveniji, ki je postavljena nepesniku.«

Lutkar in Dedek Mraz

Tako kot za naravoslovje je bil vse življenje vnet tudi za gledališče. »Od majhnega sem igral, sestavljal skeče, dramatiziral besedila in režiral, kot učitelj pa z učenci pripravljal različne zabavne prireditve. Igranje nas je zelo zbližalo.« Najbolj pa se je v spomin novomeških staršev in otrok zapisal kot lutkar. Deset let je na učiteljišču vodil lutkovno gledališče, kjer je nastopal z dijaki; ročne lutke je izdeloval skupaj z njimi. Vsako drugo nedeljo so imeli dve predstavi in jih v desetih letih odigrali kar 200. Pa še ene vloge se profesor ni branil – decembra je pogosto stopil v škornje Dedka Mraza.

Dušan Modic poučevanja ne pogreša, ima dovolj drugega dela, pravi. V času, ko imajo profesorji pravzaprav zvezane roke in jim starši grozijo z odvetniki, si niti ne predstavlja, kako bi se ga lotil.

»Odvisno od okoliščin. Navadno je moralo biti tako, kot sem jaz rekel. Čeprav je na začetku šolskega leta človek strog, do konca pa se malo obrusi. Se mi pa smilijo današnji otroci: ne bodo samostojni, reveži bodo. Vedno bodo na nekoga prelagali odgovornost.«

Kaj pa bi svetoval profesorjem začetnikom?

»Preberite navodila in se jih držite, če morete. Pa pazite, da se staršem ne zamerite.« Se nasmehne. »Moji učiteljiščniki so, hvalabogu, imeli starše daleč proč.« 

Katarina Mahnič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri