S plesno predstavo Tango je pred 18 leti navdušil občinstvo in si začrtal karierno pot. V vlogi umetniškega vodje je mariborski balet zapeljal na nove, sodobne poti.
Ima bogato zbirko pohval in najvišjih priznanj. Redno gostuje pri priznanih baletnih hišah in ustvarja s priznanimi svetovnimi baletnimi ansambli. Še brez sivega lasa na glavi letos zaznamuje že četrtstoletnico delovanja. In v svetu baleta še vedno uživa!
Na intervju pride z dopoldanskega treninga. Utrujen in lačen. Intenzivno se pripravlja na september, ko mu bo domača baletna hiša posvetila cel teden ob njegovi 25-letnici delovanja. Poletje bosta zaznamovala še premiera v Dubrovniku in gostovanje v Stuttgartu. »Veliko projektov in gostovanj je za menoj v tem letu. Čas bi bil, da pustim malo prostora še zase,« se nasmehne.
Hipoma vstane in prosi dekle za šankom, ali lahko utiša radio. »Moti me,« prostodušno prizna.
»Okoli mene so itak že vsi navajeni, da ves čas prosim, naj dajo stvari bolj po tiho. Mogoče je to povezano s starostjo, mogoče sem bolj občutljiv, ker sem utrujen, saj se ukvarjam z veliko stvarmi hkrati, ampak odvečni zvoki me malo vržejo iz tira.«
Kreirate predstave, kot umetniški vodja mariborskega baleta pa kreirate odnose. Najbrž res potrebujete tudi tišino ...
V tišini se zaveš napak, v tišini prideš do spoznanj. Čas tišine je zelo pomemben.
Kako se regenerirate?
Največ časa zase imam, ko delam v tujini. Vsak gostujoči koreograf ima poseben režim vaj. V glavnem so gledališča, s katerimi sodelujem, zelo zaposlena, delajo več projektov in z več koreografi hkrati, tako da se včasih zgodi, da dobim dve uri vaj na dan. Od dneva mi jih ostane še 22, ki jih lahko porabim samo zase. Tega si doma seveda ne morem privoščiti, tako zaradi funkcije, ki jo opravljam v SNG Maribor, kot zaradi družine. Ne me narobe razumeti. Moja družina gre pogosto z menoj na potovanja. Izkoristiti želim leta, v katerih sta zdaj otroka. Sin je star šest let, hčerka štiri in pol. To so najlepša leta in zelo ju pogrešam, kadar sem daleč stran. Takrat ohranjamo stik prek Facetima ali Skypa. Včasih me otrok ne gleda toliko časa v oči, ko sem doma, kot prek Skypa. To je odlična iluzija, ki krepi odnos. (se nasmehne)
Vsega desetleten ste iz domačega Beiusa, romunskega mesteca pod Karpati, odšli na študij klasičnega baleta v Nacionalno baletno šolo v Cluj – Napoci. Takrat ni bilo tako preprosto vzdrževati stikov kot danes.
Na začetku sta me starša obiskovala enkrat na dva tedna, klicala sta me po telefonu v govorilnico internata. (pomolči) Tisto obdobje v življenju se mi zdi močno oddaljeno in zaradi vsega, kar se mi je zgodilo pozneje, tudi tuje. Nekako mehansko govorim o tem času svojega življenja. Rad bi poudaril, da nisem imel težkega otroštva. Bili so težki trenutki in težke razmere, ampak moje otroštvo je bilo zelo polno. Prva stvar, ki mi pade na pamet, ko pomislim na starše, je ljubezen. Zelo smo se imeli in se imamo še vedno radi. To se mi zdi ključno. Tega se ne da naučiti. Karkoli več bi želel razlagati o tej ljubezni, bi zvenelo banalno in neumestno. Zaradi te ljubezni, ki sem jo dobil doma, sem se lahko razvil v samostojnega, odgovornega človeka.
Odločitev za odhod od doma najbrž ni bila preprosta?
Brezpogojna ljubezen do otroka je pripeljala mojega očeta do tega, da se je ločil od mene. Trdno je bil prepričan, da je to zame, za mojo prihodnost najboljša pot. Da lahko tako pobegnem iz sistema Ceausescujevega režima in si na zahodu ustvarim boljše življenje. Mama se je takrat hotela ločiti od njega in tudi sam sprva nisem razumel te odločitve. Po dveh letih baletne šole sem dojel, da dobrim baletnim plesalcem, ki občasno odidejo na gostovanje v tujino, včasih uspe filmski pobeg. Potem je to postal tudi moj cilj. Danes sem sam oče. Ne vem, ali bi bil čez štiri leta, ko bo moj sin star deset let, pripravljen storiti kaj podobnega.
Vas je balet privlačil že kot dečka?
Balet me sprva ni privlačil. Živeli smo v majhnem mestu brez gledališča, nikoli v življenju nisem gledal baleta. Tudi odločitev za odhod v baletno šolo je bila bolj povezana z radovednostjo, kakšna bo moja samostojnost, kako se bom znašel v velikem mestu brez staršev, kdo mi bo preverjal šolske naloge ... V internatu so bili pogoji neznosni, stalno smo bili lačni in umazani. Med nami so bili šestletni otroci, ki so obiskovali glasbeno šolo, otroci iz velikih družin, ki so jih starši oddali v internat, ker jih sami niso mogli vzdrževati. Jaz nisem bil tovrsten primer. Prihajal sem iz toplega, ljubečega doma, zato je bila ločitev toliko bolj boleča. Spominjam pa se, da nisem hotel biti tisti, ki se najbolj cmeri, da nisem hotel biti najslabši. Želel sem se dokazati in skozi rutino, ki je nujna pri tem poklicu, sem balet najprej vzljubil, potem pa postal z njim obseden.
V letu razglasitve samostojnosti Slovenije ste prišli v Maribor na avdicijo.
Mesto me je navdušilo na prvi pogled, zdelo se mi je zelo čisto, v trgovinah so imeli coca-colo, čokolado, banane, pomaranče. Vrnil sem se jeseni, po opravljeni maturi. Potem se je začelo. Spoznal sem generacijo mladih plesalcev, spoznal sem Tomaža Pandurja, s katerim smo po nekaj mesecih začeli sodelovati, nastopili smo v njegovi predstavi Carmen. Spoznaval sem popolnoma nov teater. Kljub temu sem se želel preizkusiti na zahodu. Ne najbolj uspešno. V dveh letih sem imel kup avdicij, vendar mi kot plesalcu ni uspelo nikjer razen v majhnem gledališču v Heidelbergu. Sočasno je bilo sodelovanje s Pandurjem vse bolj intenzivno. Po desetih dneh sem dal v Heidelbergu odpoved. Nekaj let zatem me je Tomaž Pandur povabil, da bi koreografiral predstavo Babilon. Takoj sem privolil, čeprav do takrat kot koreograf nisem še nič ustvarjal, zanimal me je samo ples, in to klasični balet. Velikokrat sem že povedal, da sem začel koreografirati zaradi Tomaža. Danes zaradi teže, ki jo je povzročil njegov odhod, to povem še z več ponosa.
Pandurjevo povabilo je prišlo v obdobju, ko ste odplesali največjo vlogo v klasičnem baletu do takrat, Basila v Don Kihotu.
Moja reakcija na ta uspeh je bila klavstrofobična. Ugotovil sem, da sem osem let baletne šole in štiri leta profesionalne kariere delal za variacijo, ki traja eno minuto, da sem dosegel neko solidno raven. Misel, da bom preostalih 20 let kariere delal za to, da bom to raven obdržal, se mi je zdela zastrašujoča.
Odločitev za prehod med koreografe je bila zato preprosta. Zakaj vas je plesna predstava Tango zaznamovala za vedno?
Danes čutim veliko spoštovanje do mladeniča, ki se je popolnoma brez izkušenj, a z veliko ljubezni samozavestno lotil te predstave. Tukaj moram omeniti tudi Valentino Turcu (soplesalka, danes tudi koreografinja mariborskega baleta, op. a.), ki mi je takrat stala ob strani in podpirala mojo vizijo. Problem Tanga je bil, da je bil tako uspešen. Ta uspeh me je zelo obremenjeval, saj nisem vedel, kako in kaj bom delal v prihodnje. Sledila so štiri leta mučnih raziskovanj, dokler nisem ustvaril Lakrimas, to je predstava, ki me najmanj prezentira. Z današnjimi izkušnjami ne morem romantično opisovati svojega preteklega dela, rečem pa lahko, da sem v vsakem obdobju dal od sebe največ, kar sem v tistem trenutku zmogel.
Od kod črpate navdih?
Še danes ne vem, kje ga najdem. Če bi vedel, bi šel vsakič tja in ga nabral nekaj kil. Še vedno ne znam opisati, kako se rojeva nova predstava. Osnova je proces raziskovanja, potem pa se je treba prepustiti spontanemu prepletanju novih in novih idej. Tak proces zahteva, da se popolnoma predaš, da deluješ brez kakršnihkoli predsodkov.
Videti je, da po vseh teh letih še vedno resnično uživate v svojem delu.
Da delaš tisto, kar imaš resnično rad, kar te izpolnjuje, kar te tudi izčrpa, utruja in obremenjuje, hkrati pa napolni, to je blagoslov. Trenutek kreacije je trenutek, ki ga ne razumeš, ko pa se zgodi, ti je jasno, da si naredil nekaj dobrega, nekaj, kar te osrečuje že v surovi fazi nastanka. Tega trenutka se ne da primerjati z ničimer. Če bi hotel inspiracijo, navdih izmeriti s formulo, bi rekel, da se lahko izmeri s količino pričakovanja, da se bo nekaj novega zgodilo. Edini problem, ki ga imam pri svojem delu, je, da me toliko vznemirja, da ne morem spati. Še zlasti v času pred premiero ne pomagajo nobene baldrijanove kapljice. (smeh)
Redki ljudje se lahko pohvalijo, da jim služba po 25 letih še ponuja izzive ...
Daleč od tega, da bi bil naveličan! Danes delam drugačne, druge stvari. Prvič v svoji karieri sem to sezono delal veliko zgodbo, in sicer Peera Gynta. Z njim sem odkrival nov svet, nov način pripovedovanja. Zdaj si želim še več velikih zgodb, naslednja velika literarna tema bo Faust aprila 2018 v Opernhausu v Zürichu. Prvotna ideja je sicer bila, da bi postavili Bulgakovega Mojstra in Margareto, pa so Švicarji ugotovili, da je roman med njihovim občinstvom premalo znan. Mojster in Margareta bosta morda prišla na vrsto kdaj drugič, morda v Moskvi, kjer sta se rodila. (smeh)
Danes ste bolj koreograf kot plesalec. Vas bomo septembra videli na odru?
Boste. To me strašno obremenjuje. Plešem raje kot prej, ampak paziti moram na linijo, spraviti se moram v formo, in to se mi ne da. Malo mi je postalo dolgočasno ohranjati formo z baletnimi treningi, zato pa neizmerno rad tečem in poleti plavam. Moram pa se spraviti v formo. Mislim, saj vemo, v Tangu sem zgoraj brez. (smeh) Zanimivo je, da je večina predstav še na repertoarju, so še žive. Vrhunec bo gotovo zaključek tedna, na katerega smo povabili baletne ansamble Stuttgartskega baleta, Nizozemskega plesnega gledališča in Baleta Züriške Opere. Idejo je dal Danilo (Rošker, direktor SNG Maribor, op. a.), ki je želel, da tudi mariborsko občinstvo dobi priložnost videti moja dela s tujimi ansambli, ki sem jih naredil kot gostujoči koreograf. Sprva se mi je zamisel zdela nora, neizvedljiva, saj imamo vsa gledališča termine in gostovanja načrtovane za vrsto let naprej. Malo mi je bilo nerodno sploh vprašati, vendar pa so se vsi takoj odzvali. Neizmerno sem počaščen in hvaležen. Mi pa ta velika čast pomeni tudi dodatno breme.
Kdo ste, kadar niste koreograf, umetniški vodja, baletnik?
Takrat sem oče in mož. Ni mi treba posebej poudarjati, da imam veliko srečo, da imam Pio (ženo, op. a.). Ob poroki s Pio sem vstopil v veliko družino, v kateri sem z leti našel svoje najboljše prijatelje. Zelo sem hvaležen, da je najina zveza po toliko letih še vedno čvrsta, da me osebno polni in bogati. Ne živim ves čas z delom, po drugi strani pa se, ko delam, delu predam v veliki meri. Ko sem doma, pa se v celoti posvetim otrokoma. Tak način delovanja seveda zahteva veliko energije, ampak bistveno manj, kot če bi se boril proti temu.
Besedilo: Nives Cvikl // Fotografija: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec