Elena Ferrante o tistih, ki bežijo in tistih, ki ostanejo

16. 10. 2018
Deli
Elena Ferrante o tistih, ki bežijo in tistih, ki ostanejo (foto: Cankarjeva založba)
Cankarjeva založba

Pri Cankarjevi založbi je v odličnem prevodu Anite Jadrič izšla tretja knjiga iz Neapeljskega cikla Elene Ferrante, O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostanejo.

Pri Cankarjevi založbi je v odličnem prevodu Anite Jadrič izšla tretja knjiga iz Neapeljskega cikla Elene Ferrante, O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostanejo.

V Neapeljskem ciklu spoznavamo Lilo in Eleno, ki sta  več kot šestdeset let najboljši prijateljici, dokler ena od njiju ne izgine brez sledu, druga pa z obujanjem preteklosti poskuša rešiti uganko prijateljičinega izginotja. Njuno prijateljstvo, kot je popisano v skupaj štirih knjigah, pa je življenjsko, polno nežnosti, podpore, zbliževanj in oddaljevanj, ljubosumja in zavisti.

Četrta in zadnja knjiga, Storia della bambina perduta (O izgubljeni deklici), izide poleti 2019.

Prvi roman se začne s skrivnostnim izginotjem Lile, zaradi katerega se Elena prične spominjati njunega skoraj šestdeset let trajajočega prijateljstva. Najboljši prijateljici že od otroštva; tako različni, a vendar nerazdružljivi. Genialna prijateljica (CZ, 2016) je tako popis njunega otroštva in odraščanja v revni neapeljski soseski, odkrivanja prvih ljubezni in hlastanja za otroškimi željami in upi.

V drugi knjigi, O novem priimku (CZ, 2017), sta Lila in Elena na življenjskem razpotju, njuno prijateljstvo pa je znova na preizkušnji. Zlagoma in boleče postajata ženski, doživita prva razočaranja in uspehe v še vedno izredno patriarhalni italijanski družbi. Lila je ujeta v nesrečnem zakonu in sivem vsakdanjiku, Elena pa razpeta med polnokrvnim življenjem domačega Neaplja in obljubo nove, imenitnejše prihodnosti. Prijateljici se zbližujeta v nesreči in oddaljujeta v zavisti nad kratkotrajno srečo druge; vmes pa iz deklet boleče odraščata v ženski.

V tretji knjigi, O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostanejo (2018) pa Lila in Elena previdno obnavljata svoje prijateljstvo. Njuni vlogi sta se zdaj zamenjali. Elena uživa v kratkotrajni pisateljski slavi in v varnosti vplivne družine, v katero se je omožila. Vendar v vlogi žene in matere težko najde čas in voljo za svoje delo. Fizično onemogla Lila pa se skorajda proti svoji volji vključi v boj za delavske pravice. Pri tem se pogumno zoperstavlja direktorju tovarne salam, v kateri dela, in fašističnim stražam, ki napadajo komuniste. A tisti trenutek, ko se zdi, da je njuna prihodnost že zapisana, se vse spet obrne na glavo.

Elena Ferrante je psevdonim italijanske pisateljice, ki si kljub izjemni mednarodni odmevnosti (njena dela se prevajajo v 40 jezikov) in pravcatemu valu ferrantemanije želi ostati neznana. Naj nam zadošča njeno pisanje. 

  • »Pripravite se na to, da vam bosta šli junakinji na živce, da ju boste obsojali, da ju mestoma ne boste razumeli, a vas knjiga vseeno ne bo izpustila iz rok, saj gre za brutalno iskreno pripoved o ženskem prijateljstvu.«- Nina Kožar
  • »Zame je bila to neverjetna bralna izkušnja, podobna tisti iz odraščajočih let, ko bereš hlastno, strastno in enostavno ne moreš nehati, dokler ne prideš do konca.« - Brina Svit
  • »Najboljši portret prijateljstva, kar ga pozna literatura.« - Guardian 

Knjige, s katerimi se spoprijateljiš

Četudi knjigo le poredko vzamete v roke, je skoraj nemogoče, da še ne bi slišali za Eleno Ferrante. O njej vam je pravila sestrična, ki študira književnost, o njej vam je na stopnicah razlagala priletna soseda, ki si iz knjižnice redno prinaša debele ljubezenske romane, o njej vam je navdušen govoril znanec, ki ste ga zadnjič srečali v mestu in za katerega sploh niste vedeli, da bere. Zanjo je slišal že cel svet, čeprav Elena Ferrante v resnici ne obstaja. Gre za psevdonim neznane pisateljice, ki je v pismu založniku, ki ga je priložila svojemu prvemu rokopisu, zapisala: »Verjamem, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja.« Morda se za tem imenom res skriva neka prevajalka iz nemščine, kot je razkril vsiljivi italijanski novinar, morda kdo drug; pravzaprav pa sploh ni važno – ko boste brali njene knjige, se vam bo itak zdelo, da jo poznate že dolgo.

Njeni romani so namreč napisani kot dolge izpovedi, kakor da se pred vami boleče, a tudi osvobajajoče razkriva neko življenje v vsej svoji celosti in intimnosti. Knjige Neapeljskega cikla tako niso le romani o prijateljstvu, ampak romani, s katerimi se lahko spoprijateljiš. Pisanje Elene Ferrante ima v sebi neko skrivnostno moč, intenziteto, ki bralca zagrabi in prepriča, da že po nekaj straneh knjige ne more več odložiti. To je vročica, ki je po svetu znana pod imenom ferrantemanija.

  • "V njenih knjigah ni prostora za leporečje, pisateljičin jezik je sicer odločen in neposreden, a se vseeno zdi, da so se zgodbe na papir razlile v enem samem izbruhu, brez pravega premisleka, ki bi s sabo prinesel tudi strah, sram ali ranjeno samoljubje. Pod navidez obvladano površino ves čas nevarno brbota, tik pod literarno zgodbo ves čas čutimo resnično življenje, da bi lahko skoraj stopili vanj. V dobi resničnostnih šovov, v katerih se ljudje nastavljajo kameram in se pretvarjajo, da so takšni, kot so, so njeni romani nova priložnost, da se na samem srečamo z drugim človekom in njegovo zgodbo. To srečanje morda ni vedno samo prijetno in lepo, je pa vsekakor izkušnja, ki si jo boste zapomnili." -  Aljoša Harlamov, urednik

 

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec