Empatija - nujno jo potrebujejo tako otroci kot starši

Empatija - nujno jo potrebujejo tako otroci kot starši (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
21. 1. 2018

Če hočemo, da si otroci povrnejo svojo prirojeno sposobnost za izkazovanje empatije do drugih, se jih moramo (znova in znova) dotakniti na tak način, da se začutijo priznani v svojih čustvih, mislih in telesnih občutkih, kajti to je edini način, da obudimo empatijo do drugih.

Čeprav sodobni starši v odnosu do otrok poskušamo biti bolj sočutni, razumevajoči in spoštljivi do otrok, kot so bili naši v večini avtoritarni starši do nas, strokovnjaki ugotavljajo, da je danes vse več otrok, ki imajo pomanjkljivo razvito empatijo. Starši, ki težave v vzgoji sprejmejo kot izziv za samospoznavanje, tako na lastni koži ugotavljajo, da sočutje še ni empatija in da imajo verjetno tudi sami težave z empatijo.

Svojim otrokom lahko predamo le tisto, kar sami premoremo, opozarjajo na Familylabu Slovenija, ki bo 26. in 27. januarja organiziral dvodnevno konferenco za strokovne delavce in starše z naslovom Empatija – odnos – dialog. Na konferenci bo predavala tudi danska psihologinja in družinska terapevtka Helle Jensen, ki je skupaj z Jesperjem Juulom in še štirimi drugimi avtorji napisala knjigo Empatija, ki je lani novembra izšla tudi v slovenščini.

Vaje za empatijo

Jensenovo smo vprašali, katero obdobje otrokovega razvoja je najbolj občutljivo na pomanjkanje empatije in kaj lahko naredijo starši, ko ugotovijo, da imajo sami težave z empatijo. »Mislim, da je empatija pomembna v vseh obdobjih otroštva in odraščanja. Seveda je še zlasti pomembna na začetku, ko je otrok povsem odvisen od svojih skrbnikov, in menim, da lahko starši, ki kot otroci niso bili deležni prav veliko empatije, ta čas, ko se prvič srečujejo s starševstvom, s pridom izkoristijo za razvijanje empatije pri sebi. Otroka morajo od samega začetka videti oziroma ga uzreti kot človeško bitje – poskušati razumeti njegova sporočila in znamenja ter se nanje odzivati. V tem procesu se starši dotaknemo tudi svojih potreb in mej ter tako dobimo priložnost ne le za spoznavanje svojega otroka, ampak tudi za to, da bolje spoznamo sebe in svojega partnerja,« je optimistična predsednica in ustanoviteljica Danskega združenja za promocijo življenjske modrosti otrok.

Starši, ki imajo težave z empatijo, si lahko pomagajo tudi z vajami za razvoj empatije, ki so nanizane na koncu knjige Empatija. »Vaje v knjigi nam lahko pomagajo ostati v stiku s svojimi notranjimi vrednotami in močjo. Dobra ideja je, da jih izvajamo pogosto, kajti tako je več možnosti, da bomo ostali v ravnovesju tudi takrat, ko bomo v vsakdanjem življenju starša naleteli na težave. Starši morajo namreč razviti empatijo tudi do sebe. Nihče ni popoln, tudi kot starš ne, vedno pa lahko prevzamemo odgovornost za svoje odzive in ne krivimo otroka, kadar nam kot staršem ne uspeva. Šele potem se lahko otrok nauči ravnati enako, kadar naredi kaj narobe ali kadar škodi drugemu,« pojasnjuje sogovornica, ki trenutno med drugim sodeluje pri izvedbi EU-programa Hand in Hand, ki je namenjen krepitvi socialnih, čustvenih in medkulturnih kompetenc učencev osmih razredov, ter vodi program Trening empatije (trainingempathy.com), na januarski konferenci v Sloveniji pa bo na predavanju Empatija – modrost srca, Kako empatija krepi otroke empatijo ilustrirala tudi s primeri in zgledi iz vsakdanjega življenja.

Učimo jih z zgledom

Kako zelo je pomembna empatija do sebe, starši po navadi odkrijemo šele takrat, ko smo že povsem izčrpani in se v družbi otrok vse slabše počutimo. »To je ključna točka – da smo empatični v obe smeri, tako do sebe kot do drugih. V odnosih z drugimi je treba skrbeti tudi za lastne meje, in to tudi v odnosih z otroki. Otroci se namreč učijo iz tega, kar vidijo, in ne toliko iz tega, kar govorimo. Če torej hočemo, da bo otrok znal dobro poskrbeti zase, mu moramo pokazati, kako se skrbi za lastne meje, ne da bi pri tem po nepotrebnem ranili drugega. Zato ideja, da mora starš ustreči vsaki otrokovi želji, nima nobene zveze z dobrim starševstvom. Kar otroci zares potrebujejo, je, da jih jemljemo resno. In izpolnjene vse želje so slaba kompenzacija za to temeljno potrebo. Zato je veliko bolje, da starš reče ne, kadar misli ne, potem pa dopusti otroku, da se odzove, kot čuti, in ga ne ošteva, ker joče ali se jezi, temveč mu da dovolj časa, da prebavi občutke in čustva, ki jih je sprožil 'ne',« staršem svetuje Jensenova.

Pri sprejemanju otrokovega neprimernega vedenja nam je lahko v pomoč tudi dejstvo, da imajo tako otroci kot starši v različnih situacijah različno oviran dostop do svoje zmožnosti za empatijo. »Številni otroci, ki izkušajo, da njihove meje niso upoštevane ali spoštovane, razvijejo nekakšno otopelost oziroma otrdelost do tega, da bi znali začutiti svoje meje in meje drugih, kar lahko vodi do tega, da se odzivajo neempatično. Če hočemo, da si povrnejo svojo prirojeno sposobnost za izkazovanje empatije do drugih, se jih moramo (znova in znova) dotakniti na tak način, da se začutijo priznani v svojih čustvih, mislih in telesnih občutkih. Kajti to je edini način, da obudimo empatijo do drugih,« pojasnjuje sogovornica.

Nujno jo potrebujejo tako otroci kot starši

Slediti srčni poti

Poleg tega, da zares uzremo otroka, pa moramo starši znati pogledati in uzreti tudi sami sebe. In si priznati, če ugotovimo, da imamo tudi sami težave z empatijo. »Prvi korak prepoznanja lastne težave je za veliko staršev zelo težek, saj je veliko lažje težavo v odnosu z otrokom videti kot otrokov problem. Težko je namreč sprevideti, da način, kako smo starši svojemu otroku, nanj deluje nezdravo ali destruktivno. Toda ko to dojamemo, lahko glede tega kaj ukrenemo. Pogosto že to, da spremenimo lastno starševsko vedenje, težaven odnos z otrokom bistveno izboljša. Dobra ideja je, če se o tem pogovorimo s partnerjem ali se morda skupaj z njim odpravimo na družinsko svetovanje, da od blizu pogledamo, kakšne so pravzaprav naše družinske vrednote in na kakšen način jih lahko uveljavljamo v družini in vsakdanjem življenju,« staršem svetuje Jensenova.

Čeprav imamo občutek, da smo kot starši naredili vse, kar znamo in zmoremo, in da je otrok tisti, ki povzroča težave, ker nam ne sledi oziroma nas ne uboga, ne smemo pozabiti, da smo za kakovost odnosa z otrokom vedno odgovorni odrasli. Pa vendar smo prav vsi odrasli ‒ tudi tisti, ki kot otroci niso bili deležni empatične vzgoje ‒ zmožni v sebi prebuditi empatijo tako do otrok kot do samih sebe.

»Slediti srčni poti v današnjem materialističnem načinu življenja ni ravno način, ki bi bil kaj dosti vreden. Veliko nas živi izjemno stresno življenje, kar nas odmika od naše prirojene imanentne sposobnosti, da začutimo in prisluhnemo modrosti svojega srca ter da se spomnimo, kakšen je naš resnični smisel življenja. Mislim, da smo si ljudje glede tega na splošno zelo podobni. Ko beremo ali poslušamo o poslednjih besedah, ki jih ljudje izrečejo na smrtni postelji, ni dosti takih, ki bi rekli, da si želijo, da bi več delali in več zaslužili. Namesto tega govorijo o svojih medosebnih odnosih in tem, kaj v življenju prinaša veselje in radost,« nas vse opominja sogovornica. 

Besedilo: Helena Primic // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Priporočamo