Na poti v Opatijo sem. Kljub dežju in grdemu vremenu. Vozim in poslušam glasbo.
To največkrat počnem, ko grem proti hrvaškemu morju, saj v meni zbuja občutek, da grem na brezskrben dopust, čutim vonj po morju, po jodu, po ribah iz ribarnice, ki so pred turistično sezono skoraj dvakrat cenejše. Vonj po ljubezni. Vse pesmi pojejo le o njej – srečni ali nesrečni, hrepenenju po njej. Prepuščam se znanemu vzdušju, sproščam se.
Šele na meji se zavem, kam tokrat pravzaprav grem. Povabila sta me prijateljica in sošolec iz gimnazije. Moja prijateljica Karla, ki je nisem videla skoraj 30 let. Vojna jo je odpeljala v Avstralijo, tam si je prislužila pokojnino in se odločila preostanek življenja preživeti v Opatiji.
Povezal naju je najin sošolec Rudolf, ki je organiziral to srečanje. Hm ... Rudolf ... Resnični grof, sin avstrijskih grofov, tudi klicali smo ga tako: grof Rolf.
Najboljši v matematiki, fiziki in kemiji. In igral je klavir. Genij, skratka. Nekako oddaljen od vseh nas. Ni bil tip fanta, za katerim bi punce norele. Čeprav lušten, urejen, na neki način rahlo vzvišeno potegnjen v svoj svet. Ni se družil s sošolci, ni imel najboljšega prijatelja, ni hodil ven z dekleti, v šolo je hodil, ker je moral, poslušal in oddelal 'nujno zlo' ... Seveda, vse predmete je imel z lahkoto ocenjene z najvišjimi ocenami. Vedno sem občudovala to njegovo pamet. Zato sem vztrajno in brez zadržkov od njega prepisovala domače naloge iz matematike. V vseh štirih razredih je sedel v prvi klopi z Bobanom, drugim najboljšim dijakom generacije.
Boban je bil genij drugačnega kalibra – privlačen, šarmanten, ciničen, na svoj duhovit način vzvišen, toda prisoten v vsem, kar ga je obkrožalo. Ljubljenec profesorjev in profesoric ter deklet. Nore so bile nanj.
Potem pa je kot bomba treščila novica, da sta s Karlo resen par.
Čeprav sem bila njegova prijateljica, nisem prav dobro razumela, kako lahko moja druga najboljša prijateljica (v gimnaziji sem imela štiri najboljše prijateljice in vse so bile izredno inteligentne) hodi s tako nadutim, samega sebe polnim tipom, kot je bil Boban. On je bil sam sebi glavni lik – vse drugo je bil poligon za njegovo promocijo, v njegovi službi.
Ko mi je Karla po končanem faksu zaupala, da je noseča in se bo poročila z Bobanom, sem zaskrbljeno odkimala: "S tem narcisom! Kako to, Karla, saj si vendar pametna in privlačna punca!?"
"Ljubim ga, pač!" je skomignila in dodala: "Vem, da ne bo lahko ... In tudi to vem, da veliko tvegam!"
Čez 15 let sta se ločila. Ni zdržala več krpati njunega odnosa. Njegove neodgovornosti in brezskrbnosti do kogarkoli drugega, kdor ni bil on sam.
Se nadaljuje ...
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču