Režiser Matjaž Pograjc s Slovensko popevko vabi na posebno doživetje petih besedil Gregorja Strniše v izvedbi ansambla Slovenskega mladinskega gledališča in oskrbovancev socialno varstvenega centra za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje, zdravstveno varstvo, nego in rehabilitacijo oseb z motnjo v duševnem razvoju in z dodatnimi motnjami (CUDV Draga).
Story: Zakaj ste se odločili za besedila Gregorja Strniše?
Strniša je dokazal, da se z besedili popevka lahko dvigne na višjo raven. Tako je bilo včasih, zdaj pa je, glede na to, kam je šel svet, tudi raven besedil za popevke padla. Napisal je približno 400 besedil za popevke, ker je potreboval denar, preden mu je uspelo z dramami. Izbor besedil je iz čudovite knjige njegovih sedmih pesniških zbirk in iz besedil, ki jih je pisal za popevko, tudi za narodno-zabavno glasbo. Besedila so izbrana na podlagi nekega odlomka iz njegove drame Ljudožerci, ki govori o tem, da obstajajo ljudje in ptiči.
Story: O čem drama pravzaprav pripoveduje?
O tem, da ljudje vidijo ptiče in ptiči ljudi, nekako živijo skupaj, ampak pravzaprav nikoli ne bodo zares skupaj. Eni hodijo, drugi letijo, kar je tudi iztočnica predstave. Tudi mi hodimo tako, da gremo drug mimo drugega. Gre tudi za njegov čutni svet, ki gre prek zvezd, gozda, plesnivih gob, morja ... Za vse profesionalce, ki delamo predstavo Slovenska popevka, je zelo pomembno, da umaknemo svoj ego. Strniša ni nikoli pisal pesmi v prvi osebi ednine, ampak v tretji. Svoj jaz je dal postrani, kot bi opazoval samega sebe, v gledališču pa je ravno obratno, ego je izpostavljen. Glede na krhkosti, ki jih naši kolegi iz Drage nosijo, smo morali biti zelo previdni.
Story: Kakšno pa je sodelovanje s kolegi iz Drage, ki ne samo da niso profesionalci, ampak imajo tudi določene motnje v duševnem razvoju in fizične omejitve?
Od nekdaj sem si želel delati z njimi in sem tudi za Viktorja imel točko, ko je prišlo do škandala, ker so bili na odru. Poklical sem jih in govoril z direktorico CUDV Drage dr. Valerijo Bužan in junija hodil k njim, jim pomagal in se z njimi družil. Na koncu smo s pedagogi opravili izbor. V tem mesecu sem se poskušal pritihotapiti v njihov svet.
Story: Kakšna predstava je Slovenska popevka?
V predstavi so me zanimale majhnost, iskrenost in občutljivost. Ne maram gledališča, ki je zdaj popularno, ko se igralci derejo in slačijo. Je pa po mojem trenutno Slovenska popevka osamljeni jezdec v gledališču. Je predstava, ki se bo nekaterih zelo dotaknila, nekaterih pa ne.
Story: Je res vse skupaj tako enostavno, kot deluje?
Za predstavo je celoten računalniški sistem, ki je povezan prek igralcev. Ti skrbijo in dobesedno držijo za roke kolege iz Drage. Vsaka predstava se bo spreminjala, saj se tudi igralci učijo in bodo morali umikati svoj ego, ker se bodo morali odzivati.
Story: Kako so igralci sprejeli vaše kolege iz Drage?
Junija sem jih peljal v Drago in povedal, da so vsi občutki, strah in čudno počutje, ki jih bodo imeli, ko bodo stopili noter, normalni. Naj se jih ne bojijo in jih ne odrivajo, ampak v bistvu razmišljajo o teh občutkih. In to se je tudi zgodilo. Ko si z njimi prvič, si malo zmeden, ne veš, kako bi se odzval. V resnici pa je zelo pomembno, da se do njih obnašaš normalno. Tudi naderem jih, čeprav sem zmanjšal 'doživetje dretja'. So pa v predstavi njihove stvari, niso moje. Njihove asociacije so nore, če so sproščeni, take streljajo, da se smejiš, hkrati pa imaš po drugi strani lahko težave.
Story: Kakšne težave?
Ko rečem, da delam z njimi, mi rečejo, da so v redu, nato odgovorim, da niti ne, saj znajo biti prav takšni kot igralci. Imajo takšne krize, da niti na oder nočejo, ko je polna luna, tudi mikrofona ne vzamejo od nekoga, ki mu ne zaupajo. Tako kot vsi ljudje imajo dober in slab dan.
Besedilo: Suzana Golubov // Fotografija: Goran Antley
