Partnerska zveza je osebnostno, sociološko in tudi družbeno razvojno najbolj pomemben projekt v življenju človeka.
V zgodovini je bila zakonska zveza, drugih namreč niso poznali, direktno, veliko bolj kot danes, povezana ne le z otroki, torej nasledniki, temveč tudi z ekonomijo, družbenim statusom in še marsičim. Ironija je, da mladim parom v časih, ko je bila poroka tvoja ultimativna definicija, ni bilo dovoljeno kaj prida trenirati. Če so si na skrivaj zagotovili vsaj seksualni trening, mnogi, predvsem mnoge, še tega ne, pa družba in seveda Cerkev kot dežurni moralni policaj nikakor nista odobravali nobenih predzakonskih parčkanj. Mini zvezic, kjer bi si mladi nabrali prepotrebne izkušnje o tem, zakaj v partnerstvu sploh gre, ugotovili, kakšni partnerji komu ustrezajo, in se tako čustveno kot komunikacijsko socializirali. Problem so rešili tako, da so se za poroke najpogosteje dogovarjali kar starši, kar je za mlade res hvaležen koncept.
Zagovorniki klasičnih krščanskih vrednot bodo pripomnili, da koncept gor ali dol, dejstvo je, da se stopnja ločitev že dolgo vrsto let viša. Trenutno naj bi se ločilo sedem od desetih parov. No, edini pomemben podatek bi sicer bil število ločitev med pari, ki imajo še kakšnega majhnega otroka. Ločitve parov brez otrok in tiste ob odraslih otrocih namreč ne vidim kot škodljive, iz več aspektov prej obratno. Z 'odraslih' seveda mislim na petnajst, in ne na petinštirideset let staro mladino, kot to danes retardirano dojema velik del staršev.
Kakorkoli, živimo v časih, ko mi že starejši sin, ki šteje pet let, razlaga, da ima v vrtcu punco, s katero se med sabo družita več kot z drugimi. Njegov mlajši brat pri treh in pol takoj pribije, da on ima pa tri. Takoj zdrdra njihova imena in tudi kratke opise, pazite, karakterjev! Moja ima že na jeziku celo malo šolo monogamije, a me še enkrat pogleda in ugotovi, da je v napačnem okolju. Ko sva pred tedni prvič peljala oba otroka v kino, sem tam videl za roke se držeče in javno poljubljajoče se dvanajstletnike. Okej, vse gre pač naprej in hitreje. No, razen tega, kdaj si zna povprečni otrok kaj skuhati, kaj zašiti, sam postlati posteljo in mogoče povsem sam furati šolo kot svojo pravzaprav edino pravo obveznost.
Hočem povedati, da ima današnja mladina omogočenega neskončno veliko treninga za to, da bi se kasneje vsaj solidno poparčkala in naredila zveze ali zakone, ki bi trajali najmanj toliko časa, dokler so otroci še otroci. Kot vidimo, še zdaleč ni tako. Seveda se strinjam, da so celo za otroke tudi ločitve boljše kot visoko konfliktni zakoni, kjer prepiri včasih celo uidejo nadzoru, vendar prava rešitev ni v tem.
Kako po tankem ledu se sprehajajo današnji pari s svojimi zvezami, je še lažje opaziti na dopustih. Zveze v domačih okoljih, kjer imata vsak svojo naporno službo in vnaprej dogovorjene zadolžitve z otroki ter ostalimi družinskimi opravili, še nekako delujejo. Skupaj jih držijo ekonomija, racionalnost in pomanjkanje časa ter energije za načrtovanje velikih sprememb. To vse se podira in včasih tudi podre na dopustih. Ljudje preživijo skupaj veliko več časa, kot so vajeni, razlike se izrazijo močneje. Časa za konflikte je čisto preveč. Mogoče bi konfliktni pari morali vsaj dopuste preživljati ločeno. Tako bi bil to dopust tudi od partnerja in dodaten obliž na razpoke, ki bi upočasnil njihovo napredovanje, dokler otrok ne odraste. Verjeti v življenjsko perspektivo večkrat pokrpanih zvez pa je tako ali tako iluzorno. Četudi ješ jastoga, ko ga enkrat izbruhaš, se ga ne dotakneš več ...
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču