O tem, da pretirano debelim ljudem ne zaupam, sem pisal že pred leti. Življenje nam pač vsakodnevno prinaša kontejnerje skušnjav in nekomu, ki se ne zna upreti niti tistim zares primarnim, kot je žretje, ne bi zaupal deleža v pomembnem projektu.
Družba je z debeluhi oziroma 'močnejšimi', kot jih patetično imenuje, neverjetno popustljiva. Razen ovinkarjenju z nazivom se s tem celo strinjam. Kaj pa konec koncev koga briga, kaj jaz bašem vase. Vendar če to pogledaš v primerjalnem kontekstu s pijanci, kadilci, drogeraši in drugimi odvisneži, pa zlahka ugotoviš, da država in družba samo proti debeluhom ne vodita svete vojne.
Z veseljem bi se pohvalil, da sam sodim med tiste srečneže, ki že 30 let tehtajo enako in pri 50 brez težav oblečejo študentske kavbojke, vendar se ne morem. Ne morem, ker to nima nobene zveze s srečo. Gre za načrtno stradanje in odrekanje v stilu ambicioznih butastih manekenk. No, malo pomaga to, da rad in še vedno precej športam, pa tudi to, da mi že vse življenje najbolj diši mediteranska hrana. Vseeno je moj apetit vsaj nekajkrat večji od tistega, kar pojem. Jebi ga!
V življenju sem v tem pogledu imel dve težki obdobji. Prvo je nastopilo takrat, ko sem nehal delati kot teniški trener. Vsak dan na zraku, neprestano v gibanju, poleg trenerstva smo trenirali tudi zase, saj smo hoteli ujeti kakšno marko na ligaških tekmovanjih. Potem naenkrat z motorjem, ki je dimenzioniran za predelavo enormnih količin dnevne hrane, obsediš za računalnikom s tisočimi poslovnimi problemi. Ne vem, kaj bivše športnike rešuje v takšnih trenutkih, mene je najbrž narcizem. Pa ne kakšen patološki narcizem, temveč neko osnovno lagodje v ideji, da želiš sam sebi biti pač všeč. Življenje je namreč veliko enostavnejše, če si si vsaj malo všeč, kot če si res nisi.
Drugo tovrstno obdobje preživljam zdaj. Otroka sta se spremenila v dve nenasitni kobilici, katerih kraljica prioritet je hranjenje. Kakšen intergalaktični opazovalec bi takoj ugotovil, da je središče vsakodnevne pozornosti naša jedilna miza. To je hišni tempelj in cel dan se ukvarjamo predvsem s tem, da ga oblagamo s hrano in čistimo. Mulca jesta petkrat na dan, vmes pa še kakšno jabolko, korenje, surovo papriko ali piškot. Da popeniš.
Tako imam hrano cel dan pred očmi in v nosu. Kakopak bi za njima požrl vse puščene čokoline, frutoline, juhice, obgrizene toaste, zapuščene sendviče in drugo. Ker to še ni dovolj, me ves čas nagovarjata, naj se jima pridružim in poskusim to ali ono. In mularija danes ne je tako, kot smo mi, ki smo imeli na izbiro par dni star črni kruh, domačo češpljevo marmelado, čez vikend pa mogoče kos pasje radosti. Požeruha na mizo znosita tri vrste sira, šest različnih jogurtov, kumarice, vložene gobice, olive, salamo, pršut, da sploh ne naštevam vsega ...
Z leti nam sposobnost telesa, da iz hrane potegne pomembne učinkovine, rapidno pada. Ali je bolj zdravo vnašati več hrane ali ostajati brez pomembnih snovi, je stvar debate. Sam vem, da se grozno počutim že, če se zredim za dve kili, v resnici pa ne vem, ali psihično počutje pokvari fizičnega ali obratno. Debeli in srečni, hmm, upam, da pri kom to res deluje.
Erazem B. Pintar, kolumnist
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del