Erazem B. Pintar: Kdo moške mehko kastrira?

Erazem B. Pintar: Kdo moške mehko kastrira? (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
28. 9. 2017

Bika je mogoče kastrirati le na en način. Postopek je znan. Rezultat je vol. Pri moškem je drugače. Primarni način, podoben temu pri biku, se uporablja redko. Z izjemo kakšnih verskih sekt je tako rekoč opuščen. Najbrž zadeva ni dosegala pričakovanih družbenih učinkov pa tudi kulinarika veliko bolj ceni bikova kot moška jajca.

Drug način kastracije pri moških je tako imenovana mehka kastracija ali, z malo cinične poetike, socializacija bika. Evo, spet biki. Pri tovrstni kastraciji se doseže učinek, da moški nima več jajc, čeprav so še vedno tam. Sliši se čudno, samo tako pač je. Malo šlampasto, bi rekel človek. Tako kot bi pri operacijah ženskih dojk gospodičnam v poznih štiridesetih naredili nove silikonske prsi, stare, gubaste in prazne kožne vrečke pa pustili viseti pod njimi. Operacija uspela, malo šlampasto pa je na pogled, bi pripomnili najbolj delikatni opazovalci.

Kdo moške mehko kastrira? Šefi ne, saj se tovrstni poskusi v boljšem primeru končajo z odpovedjo, v slabšem s sekiro v glavi. Prijatelji tudi ne, saj so zbadanja vzajemna, razen v kakšnih mafijskih krogih, kjer so hierarhična, kar pa pomeni le to, da jih na eni strani stiskaš, na drugi pa ližeš.

Edina avtoriteta, ki lahko doseže mehko kastracijo moškega, je ženska. Ženska, ki mu pere gate, kuha večerje in skrbi za njegov dom in otroke. Ne, ne, mlajši bralci, ne mame, sem še iz drugih časov, mislim na žene. Moškemu se z nekom, ki mu ureja vse to, zraven pa mu na vsake kvatre, ko je individualni fitnes inštruktor na kakšnem izobraževanju, ponudi še domači seks, res ne ljubi prepirati. No, in ko gre moški proti šestdesetim, je domači seks kot domača goveja juha, domača salama ali domača pehtranova potica. Saj veste, domače je! Prej je bila slajša miss Poli pa ga. Gavrilovič, zdaj pa samo, da je domače. Ni ga čez domači komfort.

V svoji privzgojeni gonji, podkrepljeni z neumornimi dobronamernimi nasveti kolegic, katerih skupni seštevek zvez, ki so trajale dlje kot do naslednjega jutra, je merjen v mesecih, pa damice seveda same sebi kopljejo jamo. Z izjemo tistih zares preračunljivih. Pa še tistim je dolgčas za umret, ob čemer, ironično, umrejo ponavadi kot zadnje. S kastrirancem namreč ni tako zanimivo živeti, kot sprva deluje. Mogoče celo lažje s pravim kot s tistim mehko kastriranim. Jajca pri moškem namreč niso le za mahanje po češpljah in zadnjicah, temveč sodelujejo pri hudomušnosti, vedrosti, smislu za humor, norčavosti, moči opazovanja in seveda pogumu.

Bliža se abraham in davno so minili časi, ko smo se kerlci znali obleči in iz tretjega nadstropja po žlebu splezati v 14 sekundah. Vendar eni se ne damo. Umrli za njo in otroke, to že. Kastrirani nikoli. Tako sem zadnjič, po skoraj dvajsetih letih, spet skakal čez balkon. Sedaj so kante plastične, ublažitev je boljša, kar prija starim kolenom. Ne mož, sin je bil razlog. Nekatere svojim visokoadolscentnim sinovom pač ne znajo razložiti, da imajo še aktivno spolno življenje. No, vsak po svoje. Ko sem to razlagal na malici kolegom, se je eden od smeha skoraj zadušil. Dobra zgodba za med stare hropce. Par minut je bilo, kot da so vsi z mano seksali. In skakali. Saj veste, kako gre z leti. Predvčerajšnjim sem skoraj seksal, včeraj sem skoraj seksal, danes sem skoraj seksal, pa hudiča, seksam skoraj vsak dan.