Erazem B. Pintar (kolumna): Evropa v plamenih

Erazem B. Pintar (kolumna): Evropa v plamenih (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
29. 12. 2018

V časih, ko spet gori precejšen del Evrope, se nekaterim misli najprej odplazijo v zgodovino, od koder na poti domov naredijo še en velik ovinek v prihodnost.

Če pustimo ob strani ironijo ugrabljenih francoskih protestov tako z leve, ki vpije o revščini najnižjih slojev, kot desne, ki je v svojih medijih vse skupaj poimenovala kar protimigrantski protesti, lahko hitro dobimo grobe orise velike časovne slike. Ko še nisem štel deset let, mi je stari oče rekel, da vse vojne in revolucije zakuhajo ženske. Bil sem prepričan, da gre za štos, tistega naprej, povezanega z degeneracijo in prehodi kapitala, pa itak nisem več razumel. Še danes na temo njegovih misli lahko samo ugibam in špekuliram.

Kot sam vidim revolucije in vojne, gre vedno predvsem za družbeno nujo selitve lastništva nad kapitalom. Malo cinično bi sicer lahko ugotovil, da je cilj vsake revolucije odstraniti tiste najbolj pohlepne lastnike kapitala brez slehernega občutka za družbo. No, do neke mere se to tudi zgodi, prava nova kvaliteta, ki omogoča novo razvojno obdobje, pa je bržkone ta, da običajni ljudje postanejo spet bolj pridni in manj razvajeni. Občutek zadovoljstva je namreč prekleto relativen.

Tako so obe vojni, prva in druga svetovna, pa tudi vse revolucije predvsem na novo razporedile kapital. Ne povsem, pa vendar. S svojimi konci pa osrečile ljudstvo, ki je spet videlo luč. Razen tistih, ki so končali na napačni strani trave, seveda.
To, da se kapital, natančneje njegovi lastniki, z leti popolnoma degenerirajo, je pač jasno. Del te zgodbe je zakonodaja o dedovanju, ki je sposobna v nekaj generacijah, jebemti, včasih že v dveh, na najpomembnejša in naj­vplivnejša družbena mesta postavljati popolne razvajence in bedake. Botri Genetiki pač ne gre povsem zaupati, še manj pa teti Vzgoji. Obe imata namreč precej smisla za črni humor.

Drugi del pripada bratom dvojčkom Dolgočasju in Malodušju, ki obožujeta vse, kar je statično in fiksno. V razvitem svetu neverjetno dolgo nismo imeli resne revolucije ali celo vojne. Za primitivne tepce vrste homosapiens je 70 let namreč res dolga. Je pa to najbrž zasluga informacijskih tehnologij. Te so začele sredi osemdesetih iz hipijev proizvajati milijonarje in malo kasneje še milijarderje. Povzročile so hudo migracijo kapitala k ljudem, ki so prej nosili kavbojke, kadili travo in se pretežno prehranjevali s sladoledom. Vendar dobrih 30 let kasneje je tudi to postala klasika.

Zadnja burna dogajanja v Evropi dokazujejo, da kapital, kot gospodar prstanov, pokvari veliko večino njegovih lastnikov. Ne glede na to, od kod izhajajo. Tudi bivši hipiji očitno preprosto ne znajo razumeti, da je biti bogat lepo in fino, če imaš okrog sebe malo manj bogate ljudi, in popolna nočna mora, če imaš okrog sebe reveže, ki komaj živijo dostojna življenja.

Žal mi je, da v tej kolumni navadnim ljudem ne morem ponuditi nobene preproste rešitve. Smo del globalizirajočega se sveta in Evropske unije, ki ima podobne probleme kot mi, le potencirane. Za začetek bi bilo že nekaj, če ne bi nasedali ne levim ne desnim, temveč bi podpirali pač dobre ideje. Ideje, ki bodo zmanjšale razlike med ljudmi. Tako kapitalske kot delovne in odgovornostne. Tiste kožne, spolne, vizualne in še manj pomembne pa naj le cvetijo, so gibalo vsake dobre družbe.