Erazem B. Pintar (kolumna iz Lady): Marketing

Erazem B. Pintar (kolumna iz Lady): Marketing (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
24. 10. 2016

V časih, ko so bili obrati stvari še na zelenih poljih, so se podjetja na področju prodaje ukvarjala predvsem z eno stvarjo, s prodajo. Potem je koncept gobezdačev in prodajalcev megle, ki je bil predrezident v politiki, počasi okužil še gospodarstvo.

Rodil se je marketing. Pa ne marketing, sloneč na osamljenih nadarjenih posameznikih, kot je bil denimo nečak vsemogočnega Freuda, Edward Bernays, temveč populistični marketing neskončne horde napihnjencev, ki sicer nikoli niso nič prodali, o prodaji so pa vedeli prav vse. Še dandanes ne vemo, ali je šlo le za logično razvojno stopnjo demokracije, diktature večinskih bedakov nad razumsko manjšino, kjer lahko itak vsak Boldrik pametuje, ne da bi kreiral kakršne koli rezultate, ali je ženska poslovna emancipacija sovpadla s povišanimi apetiti visokega managementa po dolgonogih in urejenih direktoricah marketinga.

Kakor koli, žrtve progresivnih klasičnih in digitalnih marketingov smo dandanes vsi. In tisti, ki si pred tem zatiskajo oči, kot tisti, ki se preprosto vdajo v usodo, jo v celi zgodbi najslabše odnesejo. Najbolje je, kot najbrž povsod, z enakim orožjem udariti nazaj. Na mikro in makro nivoju. Še v časih svojega aktivnega programiranja sem spisal algoritem, ki vse nazaželene pošiljatelje elektronske pošte začne nazaj bombardirati z mojimi oglasi, pa tudi na glasovnem področju komunikacij smo se poigravali z mašino, ki marketinške klicatelje zavaja, obenem pa jih marketira nazaj. Ideja izhaja še iz časov, ko so bili popularni knjižni akviziterji in prodajalci slik. Zanje sem imel blizu vhodnih vrat vedno pripravljen kup knjig in slik, s katerimi sem jih napadel takoj, po tem, ko jih je moj pes cele poslinil. Parim sem celo nekaj prodal.

Ko sem se kakšen vikend nazaj pod okriljem stereotipnega izgovora v obliki skupne obletnice crkljal s svojo drago v mestu rož, me je tako že tretjič v istem mesecu poklicala prijazna deklica in mi razložila, da sem izžreban za brezplačno čiščenje tepiha ali kavča. "Super", sem se razveselil, "pridite v dopoldanskem času, ko je doma čistilka, naju in otrok pa ne, boste imeli res mir." Seveda to ne gre, saj se za brezplačnim čiščenjem skriva psihološko posilstvo v obliki nakupa sesalnika, ki stane toliko kot par let star mercedes tipa A. Bolj kot sem ji dopovedoval, da ne želim biti doma, ko se čisti, bolj je postajala nervozna in ko sem uvidel, da sem ji začel ogrožati zdravje, sem se le zahvalil in poslovil. Pa ne me hecat! Pred leti sem kupil vodni sesalnik z vsemi priključki razen vibratorja in vakuumskega falusnega stimulatorja za dobrih sto evrov in še vedno dela kot šus. Takšnih lahko kupim sedemindvajset za ceno totega, s katerim me maltretirajo oni.

Najbolj hvaležna tarča so tehnološko nepismeni upokojenci. Leta jim nakup potem trgajo od pokojnine. Ona vsakič skoraj umre, ko ga prinese po stopnicah, on pa med tem, ko ga z vlečenjem napajalne žice želi vžgati kot kosilnico. Dokler mu ona ne pove, da zadeva itak dela na ... vodo.