Splet je v zadnjih tednih preplavil pritožbeni cunami zaskrbljenih mamic.
Močno jih je namreč razburil del novega evropskega zakona o varovanju osebnih podatkov, ki se dotika njihovih otročičkov. Nekatere pišejo, da jim EU s tem zakonom otroke odtujuje in napačno usmerja, nekatere celo, da so njihovi otroci ugrabljeni!? Vse lepo in prav, če bi dejansko šlo za mamice in otročičke. Tako pa je problem le člen, ki polnoletnim mladostnikom daje pravico, da starši več ne morejo brskati po njihovih ocenah, brez njihovega dovoljenja težiti v šolah in namesto njih pisati opravičil.
Do tega trenutka sem bil prepričan, da so veliko prepozno ali celo nikoli prerezane popkovine problem razvajenosti otrok. Njihove neodgovornosti, neresnosti, predvsem pa nezainteresiranosti zapustiti 'mama hotel'. Starše sem videl le kot žrtve lastne vzgoje in pristopa, za kar se sicer večinoma kesajo, samo prepozno.
Narobe! Očitno bi naše drage mame kar same rade podaljševale svoje materinstvo do let, ko bi se morale ukvarjati že z vnuki ali pravnuki. No, narava jim sicer ponuja možnost, da materinski staž razvlečejo čez polovico lastnih življenj, vendar tako, da kot naše babice rodijo od pet do osem otrok. One pa so to poenostavile in z enim ali največ dvema razvajenima frocoma 40 let izigravajo mame.
Formalnopravno zakon seveda drži vodo. Če je polnoletnost definirana pri osemnajstih in je od takrat naprej človek sam odgovoren zase in svoja dejanja, potem ne razumem, zakaj bi starši morali imeti podatke o njegovih ocenah, prisotnosti in morebitnih kazenskih ukrepih v šolah. Konec koncev so imeli osemnajst let časa, da otroka vzgojijo v pošteno in odgovorno osebo. Če jim je to v tem dolgem času vsaj delno uspelo, bo tak otrok tako ali tako odkrito komuniciral s staršema in jima zaupal vse, kar ju zanima. Če sta v procesu pogrnila, jima ne bo pomagala nobena kontrola več.
Lahko pa seveda vse skupaj spremenimo. Vrsta stvari, vključno s podaljševanjem povprečne življenjske dobe, evidentno namiguje, da bi polnoletnost morali malo raztegniti. Zadovoljimo tako matere in jim prestavimo resno krizo identitete tja v otrokova trideseta. Takrat naj mladež dobi tudi volilno pravico in možnost opravljanja vozniških in še nekaterih drugih izpitov. Nekatere te spremembe že prakticirajo. Zadnjič sem na morju videl dve materi, ki sta dojili skoraj petletne otroke in nekaj brali. Najbrž knjigo "Naj bo vaš otrok za vedno vaš ali kako vzgajati otroke po bonsai metodi?"
Kakorkoli, v omenjenih polemikah se kaže huda degeneriranost materinstva v sodobni družbi. Popoln, neracionalen, izmaličen odklon od narave same. Namesto da bi starši že osem- in desetletnike suvali v rit, da so čim bolj samostojni, individualno odgovorni in odrasli, jih zavijajo v vato, odgovornosti pa zadržujejo zase. Še dolgo po dvajsetih jim kuhajo, perejo in za njimi pospravljajo, z njimi hudiča hodijo na zaposlitvene razgovore. Doživel večkrat! "Hvala lepa, gospa, globoko se opravičujem tako za vaš kot za čas vašega sinčka, vendar od kandidata pričakujemo, da bo zmogel sam priti na razgovor za službo, nasvidenje ..."
EU-materinstvo postaja narodno grobarstvo, mi se pa čudimo, da nas preplavljajo nacije, kjer je mularija prepuščena sama sebi od desetega leta, kadi, pije in v sedmih sekundah miže razstavi 'kalašnika'.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del