Erazem B. Pintar (kolumna) o tem, da si je treba vzeti dopust

Erazem B. Pintar (kolumna) o tem, da si je treba vzeti dopust (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Lady
19. 8. 2018

Navtiki se med dopusti večinoma družimo med sabo. Takšna je pač narava posla, bi rekel moj kolega še iz JLA. Včasih v kakšen zaliv, kjer nočimo, iz kakšnega bližnjega kampa prileti še kak padalski par z vodnim skuterjem, sicer pa smo omejeni na družbo tistih, ki imajo svoja plovila. To ni niti slabo niti dobro, vsekakor pa zanimivo. No, predvsem glede na to, da govorimo le o nekaj tednih letno.

Ker navtične zgodbe umirajo mukoma in počasi, se o naših dopustniških morjeplovskih druženjih po navadi govori do naslednje sezone. Plani na temo, kdo se bo videl s kom in kdaj ter koliko časa plul z njim, so neverjetno ambiciozni. Realizacija pa bore slaba. V nekaj primerih so za to odgovorne tehnične napake na plovilih in bolezni na ljudeh, večinoma pa gre za problem, imenovan 'premalo dopusta'.

Ta zadnji stavek bi bil logičen, če bi govorili o vojakih, policistih, delavcih v proizvodnjah ali katerihkoli drugih delojemalcih. Njim dopust odmerjajo delodajalci oziroma zakon. Tako pa gre pri navtikih večinoma za obrtnike, podjetnike, menedžerje, skratka lastnike kapitala, ki si dopust pravzaprav odmerjajo sami.

Mogoče se komu sliši celo lepo, da delodajalci radi in veliko delajo, da sebi vzamejo celo manj prostih dni, kot jih dajo zaposlenim, vendar ni čisto tako. Meni se zdi žalostno, da si človek, ki gara že vse življenje, človek, ki ima neprestano odprtih deset front, od katerih so vsaj tiste z davkarijo, sodstvom in dolžniki praviloma vnaprej izgubljene, preprosto ne zna izračunati, da mu je v življenju ostalo le še deset aktivnih dopustov. Deset! Ob predpostavki, da mu bodo ledvica, prostata, črevesje, srce in skurjeni možgani še malo prizanesli s svojimi kapricami.

Podpiram miselnost, da je treba veliko in trdo delati, da je tudi delo lahko tisto, ki nas vznemirja, veseli in drži pokonci in da je treba ustvarjalno aktivnost vleči še v leta pozne jeseni. Vendar ta miselnost nima nikakršne zveze s tem, da bi si moral človek poleti vzeti nekaj tednov, da se spočije. Sploh če ga v eni od jadranskih marin čaka sanjsko, težko prigarano plovilo.

Ljudje, ki sami sebi ne znajo odmeriti malo odmora od igre 'kdor ima največ, ko umre, zmaga', so praviloma taisti ljudje, ki so zavoljo svoje odvis­nosti od posla in kariere zanemarili odnos z lastno družino ter posledično vzgojo. Tako imajo doma speglano ženkico, ki jo veselijo predvsem kreditne kartice, in čredico razvajenih prestolonaslednikov, ki ne znajo ceniti in spoštovati ničesar. Uzakonjena družbena destrukcija, ki jo uradno imenujemo dedovanje, poskrbi za pravno-formalno platformo, kjer se odvija hiper produkcija bogatih idiotov.

Dragi kolegi podjetniki, delomani vseh dežel, spametujte se. Poiščite si mir in oddih, sami pohrustajte sadove svojih karier in namesto z nadzornimi sveti in upravami se poleti ukvarjajte s svojimi družinami. Če imate res jajca, živite prekleto dolgo, umrite pa hitro, z nasmehom na ustnicah in v bankrotu. Tako ne boste veliko naredili le zase, temveč predvsem za okolico. Manj je še premnogokrat v življenju več, zapuščinske 'usluge' pa skoraj vse medvedove ...