Erazem B. Pintar (kolumna) o avtomobilskem statusu

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
12. 10. 2018

Avto imam pri ličarju, končno sem namreč našel čas, da prijavim škodo, ki mi jo je še na Internautici nekdo naredil na parkirišču.

Zaletavanj na parkiriščih dolgo nisem razumel, saj so za tiste motorično problematične izumili celo parkirne senzorje. Pozneje sem, priznam, predvsem od voznic slišal vse mogoče zgodbe, ki so za takšne trke krivile vse drugo razen voznic samih, na primer telefone, slabe visoke pete na čevljih, čivave in otroke na zadnjih sedežih, ogledala, ki ne kažejo prave smeri, slepe pege in podobno. No, da mi kdo ne bo očital šoferskega moškega šovinizma, naj povem, da ženske, po mojem mnenju, niso nič slabše voznice od moških, v določenih segmentih celo boljše. Drži pa, da jim v splošnem manjka kilometrina in nagajajo parkirišča. Seveda ne vsem.

Tako se te dni naokrog vozim z avtom svoje mame. Avtom, ki sem ji ga pred približno 20 leti kupil za rojstni dan. Ravno je razbila prejšnjega, jaz sem imel denar in polno pripomb čez kolege, ki so jim avtomobile kupovali starši, namesto da bi bilo obratno. Tako sem ji po sistemu 'put your money where your mouth is' kupil, registriral in natankal nov avtomobil, nissan micro. Mislim, da so mi pri Krulcu nanj napopali še lento "Happy birthday". Kakorkoli, ta teden se s tem avtom vozim naokrog. Avto je super vzdrževan, še vedno sem čisto navdušen nad podvozjem in kompaktnostjo, za tak mali avtoček je tudi pregleden in udoben. Drži pa, da sem v njem kot Krpan na svoji drobni kobilici, pa vendar … Bes te lopi! Majhno kljuse, velika moč!

Zanimivost, ki jo opazim, je, da sem bil v stikih s preprostimi ljudmi sprejet še bolje kot sicer. To se je ponovilo dvakrat, trikrat in nazadnje na Golniku, kamor sem šel urejat neke služnostne pravice. To je zoprno, ljudje imajo vedno občutek, da jim nekaj jemlješ, čeprav v bistvu vedo, da bi služnost za dostop tudi sami pričakovali. Vendar, kamor sem se pripeljal s staro micro, so me povabili noter, ponudili kavo in prijazno poslušali, za kaj gre. Avto? Najbrž je res drugače, če na dvorišče zapelje nekdo z malo mikro kot z velikim mercedesom. Vprašaj nad glavo, češ “Kdo je to?”, se spremeni v: “Kaj pa ta hoče?”

Na drugi strani sem imel v tem tednu tudi nekaj poslovnih malic, in ker še vedno traja sezona kosil na prostem, vsi opazijo, kako se pripelješ. Tako se mi je zgodilo, da med snobovskimi povzpetneži sploh nisem bil resno sprejet. Parkrat! Je to tvoj avto, sem bil vprašan kar dvakrat, pri čemer je bila zadeva izrečena v enakem tonu kot “si imel že kdaj stečaj” ali “si bil že kdaj pravnomočno obsojen”.

Zaradi človeških predsodkov in pa avtomobilskega statusa, ki pri nas očitno še vedno veliko pomeni, bi si človek očitno moral omisliti dva avtomobila. Enega za preproste ljudi in drugega za snobovske menedžerje, ki mislijo, da so elita že zato, ker svojo rit prevažajo v boljšem plehu.

In še nekaj, moj mercedes je kot nov res sodil v višji razred, vendar sem ga kupil deset let pozneje za slabih osem tisočakov, ta hip pa je najbrž vreden še pol manj. Če bi bili gospodje, ki jih moti micra, vsaj pravi snobi, pri njih tudi moj mercedes ne bi smel iti skozi. Klin'c, najbrž tudi snobizem zahteva znanje, sicer je navadna balkanska šminkarija.