Najbrž bi se težko našel kdo, ki nekje globoko v sebi ne skriva niti ene samcate travme. Tudi tisti redki srečneži, ki so nas starši kot otroke pozabili 'obdariti' s strahovi in kompleksi, pridemo v primež življenja, ki s temi stvarmi nerado skopari in samo izjemoma dopušča lahke zmage.
Če so vaše izkušnje drugačne, sploh pa, če so se ponavljale, obstaja velika verjetnost, da vaše zmage pravzaprav niso bile zmage ali pa vsaj ne vaše.
V sebi tako vsi nosimo neka psihološka eksplozivna sredstva. Niso časovno tempirana, le počasi tlijo in čakajo. Ne vem, na kaj. Včasih na nekoga, ki te grdo izsili na cesti, včasih na nesposobno in neprijazno državno uslužbenko, lahko na mimoidočega, ki ti brcne psa. Možnosti je nešteto. In ko poči, gre lahko za pasjo bombico ali za resno bombo. Odvisno od travme, še bolj od človeka.
V nasprotju s šrinki, saj veste, psihiatri in psihologi, o njih par odstavkov kasneje, sem sam mnenja, da je najslabše, kar lahko naredimo, da po teh stvareh brskamo. Kot vsako vesolje tudi mikrovesolje naše nevronske mreže namreč vsebuje cel kup smeti in zakaj bi v prostranem vesolju samih lepot in čudes človek brskal za smetmi? To je tako, kot če med odpravo na Sedmera jezera ne uživate v svežem zraku, razgledu in naravi, temveč hodite enkrat levo, drugič desno ob poti in vohate za vsako večjo skalo, ali se je tam kdo grdo podelal. Tako lahko najdete ogromno dreka. Nekaj svojega, najbrž s prejšnjih tur, še več tujega, pri čemer redko prepoznate bivšega lastnika.
Brskanje po lastni psihi je enako, okej skoraj, vseeno je nekaj centimetrov razlike kot praskanje lasišča. Kakorkoli že to počnemo, si kaj dobrega od tega ne moremo obetati. Lahko pa si naredimo celo štalo v obliki globokih ran in krast, pri čemer ni izključena kakšna bakterijska okužba, od katere preprosto škripnemo.
Še slabše pa je, če brskanje po lastnih možganih zaupamo drugim. Tudi če pustimo ob strani misel, da najbrž le latentne psihopate veseli brskanje po tujih možganih, osebno nikoli ne bi padel na limanice psihiatrov. Prvič, ker ne glede na njihove mokre sanje ne gre za znanost. Njihova zlizanost s farmacijo, ki pa je znanost, jih ne oddalji od vračev, šlogaric in drugih šarlatanov. Realnih uspehov v svoji praksi pravzaprav nimajo, še manj pa so ponovljivi. Skoraj vsi njihovi rezultati bazirajo na delanju farmacevtskih proizvodov. To, da so uradno del medicine in imajo moč predpisovanja drog, je pravzaprav njihov edini uspeh in hkrati velika napaka sistema. No, najbrž jih nekdo pač mora, saj sodobni svet gre v nekaj dneh k hudiču, če zmanjka antidepresivov. Mogoče ideja niti ni tako grozna, kot se sliši. Kakorkoli, verjamem da bi manj topogledne škode naredile farmacevtke same.
Kaj torej, ko pridejo črni dnevi? Nimam pojma, ker sam nimam tovrstnih izkušenj. Če pa malo ugibam, bi, kot povsod drugje, postavil preventivo pred kurativo. Morda mala šola cinizma in osnovna šola smisla za humor v kakšnih športnih okoljih, kjer je zaljubljenost v življenje edina ideologija. Če pristanemo na kurativi, pa sprememba ritma, okolja, zornih kotov, prioritetnih list, nalog in ciljev ter osvojitev ideologije 'fuck it'. Mislim, da se slovenska franšizna podružnica imenuje KURC PA TO, d. o. o.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del