Erazem B. Pintar (kolumna) o dojemanju bolečin

7. 1. 2018 | Vir: Lady
Deli
Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Povprečno dvakrat letno se spremenim v kriplja. Kot včeraj. Za to poskrbi kronična hernija, ki me spremlja že dobrih 15 let. Najhuje je bilo pred desetimi leti, ko sem že imel dogovorjeno operacijo, pa sem jo zadnji hip odpovedal. Operativni posegi s področja nevrokirurgije se mi zdijo čisto zadnja rešitev. Bojda imajo dolgoročno itak slabo statistiko.

Tako se s hernijo, bolj ali manj uspešno, borim že vsa ta leta. Nekateri zdravniki bi, glede na moje magnetne resonance, rekli, da bolj slabo, jaz pa menim, da glede na to, da redno igram tenis, badminton, smučam na snegu in celo vodi, kjer še vedno brez težav 'izplujem' na monosmučki, očitno precej dobro. No, dvakrat letno sem pač kripelj, ki potrebuje 20 minut, da pride do WC-ja in nazaj, dve minuti, da se splazi v avto, in tri, da iz njega pride spet ven. Sem se pa naučil, da je precej bolje, če trmoglavim in se plazim naokoli, kot da doma obležim, saj se mi to potem zavleče čez cel teden ali dva. Koncepta ne bi priporočal ob gripi ali pljučnici, ob napadu hernije pa vsekakor.

Ko takole ves skrivljen, kot kakšen Yoda pred smrtjo, capljam s sestanka na sestanek, pa bolečine niso najhujša zadeva. Mnogo huje je pametovanje ljudi, ki te vidijo v tem stanju, in nevprašani delijo modrosti na temo. Od neumnosti, da bolečine v hrbtu pomenijo težave s financami, do tega, da sem sam kriv, ker avtosedežev nimam opremljenih z magnetnimi trakovi, do tega, da bi itak moral nositi neke vesoljske diske. Večina 'strokovnih' svetovalcev je hudih hipohondrov, ki se sicer spoznajo na vse, letno pa v službah manjkajo po nekaj mesecev. To, da naš sistem prek veliko previsokih nadomestil za bolniške to veselo spodbuja, je pa že druga zgodba ...

Vendar jaz ne bi bil jaz, če ne bi poskušal iz vsakega dreka potegniti nekaj dobrega. Kar mi najprej pride na misel, je to, da je kot vse drugo tudi dojemanje bolečin relativno. Tako so najhujši tisti, ki nimajo nobenih izkušenj iz premagovanja bolečin in naredijo cel cirkus iz zastriženega nohta ali žulja, ki je darilo lopate za sneg. Ljudje, ki smo v okviru tekmovalnega športa iz mladosti dali skozi vse poškodbe, tretmaje, punktiranja in celo operacije, že v osnovi nismo bolečinske cmere, če nas pa v tovrstni kondiciji sem pa tja obdrži kakšna takale hernija, pa tudi najbrž ni nič narobe.

Druga dobra stvar je ta, da zdravje premalo cenimo, če nas to vsaj včasih ne opozori, kako nemočni in nebogljeni smo brez njega. Popolno ponižanje omenjene vrste nas spet pokori v popolno podložništvo lastnemu zdravju. Kakopak.

Kot tretje pa sledeče. Ljudje smo, navkljub pokopališčem, polnih tistih, brez katerih res ni šlo, podvrženi vtisu, da se bo brez nas vse ustavilo. Resnica je ravno nasprotna. Večina ljudi bi bila prekleto razočarana, če bi po svoji smrti lahko kje opazovala, kako hitro smo vsi pozabljeni in nadomeščeni. Sploh pa v delovnem okolju. In prav je tako. Poškodbe, ki nas na silo omejijo, nam dajejo vedeti, da se planet brez nas vseeno vrti in vse drugo z njim. Na žalost te lekcije cela vrsta ljudi ne razume, vendar saj ničesar ne vsi. Brez takih bi bil pa svet morda že res prav kičast, mar ne? Srečno in zdravo 2018 ter da se sekirate za čim manj stvari.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju