Erazem B. Pintar (kolumna) o izkrivljenem odnosu do živali

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
18. 2. 2018

Poslovni stresi so zgodba zase, če pa bi me povprašali po družinskih stresih in dobili odgovor, da mi jih povzroča dermatitis psa, bi mi večina rekla, je že okej. Resne težave bi bile, če bi se moral ukvarjati z boleznimi otrok. Z vsem strahospoštovanjem in neomejeno empatijo, res ubogi tisti starši.

Vendar gre tako kot pri sreči, bolečini in vsem drugem tudi pri stresu za relativno, in ne absolutno dojemanje jakosti, torej je na omejeno časovno enoto ali trenutek vse to precej kilava tolažba, mar ne? Življenje pa tako ali tako ni nič drugega kot dolg redosled trenutkov. Še za muho enodnevnico. Njena edina smola je v tem, da res ni luštno, če ima slab dan.

To, da je vse biznis, je seveda jasno, vendar poznamo biznis in biznis. Nazorneje, različni posli bi vseeno morali imeti različne motivatorje, saj je, vsaj zame, vseeno razlika, ali nekoga nategujejo pri avtomobilskem servisu ali pri gašenju njegove hiše in reševanju družine, presaditvi organov, prodaji farmacevtskih coprnij ali ne nazadnje zdravljenju njegovega psa. Če sem pri gasilcih trdno prepričan, da tam biznis ni osnoven motivator, sem pri zdravnikih že pol manj, pri farmacevtih še manj, pri veterinarjih pa imam občutek, da se s tega vidika brez težav kosajo z avtomehaniki, serviserji bele tehnike in akviziterskimi prodajalci kozmetike ali sesalnikov. Govorim seveda povsem splošno in nikakor ne zanikam, da sicer povsod lahko najdeš tudi poštene in srčne ljudi brez prevarantskih tendenc. Se moraš pa zelo potruditi. Nižje od naštetega so najbrž le še šlogarice, vrači in drugi šarlatani. Tam tudi 'splošne' klavzule ne bi dodajal.

Ko sem danes veterinarju razlagal, kaj pravzaprav pričakujem od njih, sem dobil odgovor, da oni delajo pač ekskluzivno to, kar je dobro za psa. Na mojo pripombo, da naj mogoče delajo to, kar je dobro zame, sicer pa naj na koncu psa poprosijo, naj potegne kreditno kartico, nisem dobil kakšnega zadovoljivega odgovora. Nisem niti prepričan, da so razumeli, kaj želim izpostaviti. Če se namreč omejimo le na psa, je najbolje, da ga tja pripeljem vsak dan. Oni naj ga za začetek nahranijo z naravno pridelano pljučno na žaru in vmes malo masirajo ob Mozartovi glasbi. Sledijo naj pedikura, kopanje, česanje in potem druženje z vrstniki v naravi. Na koncu meseca pač prodam lastno ledvico in poravnam račun. No, vsaj prvi obrok ...

V našem izkrivljenem odnosu do živali, ki je kontra nihaj slabemu odnosu do njih v preteklosti, je veterina postala eden najhitreje rastočih poslov v tretjem tisočletju. Govorim seveda o veterini hišnih ljubljenčkov. Za mastitis krav, ki nam zagotavljajo mleko in vse mlečne izdelke, ljudi pač en klin'c briga.

Ne morem se torej znebiti občutka, da večina veterinarjev v resnici ne dela tistega, kar je najboljše za živali, še manj tistega, ker bi bilo dobro za nas lastnike, temveč predvsem tisto, kar je dobro za njihov žep. Škoda, da Hipokrat ni bil malo daljnoviden in bi v zgodbo vključil še živinozdravnike in veterinarje. No, glede na vse večji del zdravnikov, ki svoj posel razumejo predvsem kot 'dealerstvo' farmacevtskih multinacionalk, tudi to ne bi pomagalo. Ubogi naši psi, predvsem pa mi.