Erazem B. Pintar (kolumna) o kastraciji sanj

3. 11. 2018 | Vir: Lady
Deli
Erazem B. Pintar (kolumna) o kastraciji sanj (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Sedim za kostanjevo mizo pod svojo lipo, ko mi Teja prinese nov razkoščičevalnik.

Ločim plastiko od kartona, osvobodim vse dele in ga začnem sestavljati. Hudiča, ne gre mi najbolje, čeprav sicer sestavljam mnogo bolj zapletene stvari. Klinc pa razkoščičevalnik! Matram se na vse pretege, gledam, ali je kje kakšna skica, no, po dobre pol ure mi uspe. Ni viška delov in zadeva funkcionalno deluje. Še preden si ga dobro ogledam, mi Teja prinese ogromno košaro češenj. Začnem jih razkoščičevati. To delam vsaj dve uri, potem mi Teja prinese novo košaro. Ne manjka mi več veliko do konca, še malo pohitim in ... me zbudi budilka, ki mi hoče povedati, da je sreda, kar pomeni, da jaz vozim otroka v šolo in vrtec.

Jebemti, kam so tokrat ušle moje jutranje erotične sanje? Namesto da se spet zbudim kot šotor, me bolijo roke od razkoščičevanja, ob misli na češnje pa mi je slabo. Kje me je našla s temi češnjami? Take butaste sanje pa še v realnem času, več ur ...
Sanje so čudna igra naših možganov, naše podzavesti. Znanstveno niso posebej raziskane, saj gospodje še niso ugotovili, zakaj točno sploh potrebujemo spanje. Kaj šele sanje. Osebno mislim, da nevronska mreža pri polni zavesti ni sposobna sproti urejevati podatkovnih baz, izvajati selekcij, generirati prioritetnih list in izvajati arhiviranja.

Gre namreč, tudi v primerjavi z najsodobnejšimi in najhitrejšimi računalniki, še za veliko, veliko več operacij in podatkov na časovno enoto. Zato, da to vse v miru postorijo, naši možgani potrebujejo 'off line' režim. Najbrž. Sanje pa vendar niso kar tako. Iz njih je mogoče izvedeti oziroma detektirati marsikaj. Vendar kaj, ko ljudje v večini niso sposobni racionalnega mišljenja, ampak jih nezadržno privlači mistika. Tako ko razmišljajo o sanjah, že na začetku naredijo usodno napako, in namesto da bi sanje povezali s preteklostjo, jih po vsej sili želijo povezati s prihodnostjo. S tem hipoma kastrirajo informacijsko vrednost sanj in preidejo na mlatenje prazne slame.

Na enega posebnih talentov naše vrste. Skratka, če bi obiskal kakšno sanjsko šlogarico, torej tako, ki ljudem prodaja prihodnost iz sanj, bi mi bržkone razodela, da znam pasti s kakšne češnje ali pa da bom v življenju spoznal posebno damo, ki mi bo za predigre pekla češnjev štrudelj. Če bi bila malce sofisticirana, šlogarica namreč, bi me pred tem še pogooglala in mi razložila, da v prihodnosti vidi obuditev naše rok skupine Zrele češnje. Kdo bi ji zameril, v bistvu na enak način deluje večina sodobnih ekonomistov, pa jih tako ljudje kot politika jemljejo čisto resno. Napovedovanje prihodnosti je pač že od nekdaj donosen posel.

Sam take butaste sanje vidim kot znak, da se moji možgani v zadnjih tednih sučejo v nekih začaranih krogih ponavljajočih se nekreativnih operacij, iz katerih moram pobegniti. Samim češnjam ne bi posvečal velike pozornosti, medij kot medij.
Fino pa je, da sanjamo. Tako in drugače. Brez sanj življenje pač ne bi bilo zanimivo. Drži pa, da je bolje sanjati neumnosti ponoči kot podnevi. In kljub dejstvu, da dnevne sanje lahko zavestno kontroliramo, se ljudje tu prepogosto ne dajo motiti. Tudi prav. Mogoče je pa vseeno bolje tudi podnevi sanjati neumnosti, kot pa sploh ne sanjariti, mar ne?

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec