Spominjam se časov, ko sem imel v Zalogu, v objemu takratnega poslovnega objekta, tudi interno restavracijo Bar Vojc. Naj njegovi atomi v lepem spominu večno tavajo po igrivem vesolju.
Na vsak praznik kulture smo se ga popoldne ob recitiranju Prešernovih pesmi malo napili. Vsak je moral povedati vsaj eno njegovo stvaritev. Najbolj zabavno je bilo poslušati recitale bivših južnih bratov, ki so slovenščino šele usvajali. Multikulti delovno okolje da, samo našega jezika, naših navad in našega načina življenja se je moral pa vsak priučiti. Če bi imel v tem pristopu več posnemovalcev, bi država bolje prosperirala. In kultura.
Vsakič se ob bližanju kulturnega praznika povečuje število razprav na temo kulture. Na žalost je le redko govora o kulturnih dosežkih, morebitnih dopolnilih dolgoročne razvojne strategije in sodobnih prijemih kulturnega opismenjevanja skozi socialna omrežja, če smo na njih pač obsojeni. Velika večina 'kulturnih' polemik je negodovanje, jamranje in stokanje različnih kulturnikov, kako od države, od nas vseh torej, dobijo še premalo denarja.
Jokanje ceha kulturnikov se navadno začne s prepričevanjem naroda, kako zelo pomembna je kultura. Kako nenadomestljiva je za identiteto in razvoj naroda. In dragi moji umetniki, uganite kaj? Res je! Najbrž se s tem strinja mlado in staro, brihtno in butasto. Problem je v tem, da vi pod 'kultura' ne mislite na kulturo, temveč nase. In le nase. Ekskluzivno sebe! Vi pa niste kultura! Ste le delček njenih predstavnikov, in to tisti del, ki mu država s svojimi subvencijami omogoča čas za jadikovanje. Ste le samooklicani kulturni koncesionarji, pri čemer vas določen del to celo zasluži, pri premnogih pa je bila ta pozicija pridobljena koruptivno, politično ali z vlečenjem nečesa pod pravo mizo.
Kultura pa ne stanuje v ateljejih, gledališčih, na odrih in prizoriščih, četudi jim nadenemo ime hram. To je le infrastruktura, tehnika pač. Kultura je rezident ljudskih možganov in src. Zato je kultura preživela vedno in povsod. Vojne, taborišča, kuge, naravne katastrofe in diktature. Preživela je celo cerkev, če tudi, v smislu samooklicanosti koncesije, gre za enak, torej konkurenčen koncept.
Bi slovenska kultura odmrla, če v hipu ukinemo vse subvencije kulturnikom? Daleč od tega! Odmrli bi nekateri umetniki. Večinoma zaradi ciroze jeter. Drugi pa bi dopoldne malali, predavali in sestavljali vezja, popoldne pa slikali, nastopali in sprehajali prste po inštrumentih. Tako bi imeli pristnejšo in boljšo umetnost, ki bi bila korektnejše selekcionirana. Denar pa bi lahko vlagali v kulturno infrastrukturo in v mladinsko ter otroško izobraževanje. Tja se 'kulturna' sredstva tudi vlagajo!
Me prav zanima, koliko in kakšna dela bi prikapljala iz Prešernovega srca, če bi bil državno subvencioniran? Pa iz Cankarjevega, Murnovega, Kettejevega? Kultura bi morala ustvarjalcem načeloma polniti srca, ne pa žepov. Od kod kulturnikom ideja o apriorni pravici, da od svojega ustvarjanja živijo? Nekateri, domnevno najboljši da, večina pač ne! Tako kot pri vseh nas drugih. Edini res dober argument za personalne subvencije je dejstvo, da država zapravlja milijone za še veliko bolj butaste stvari. Vseeno, slaba tolažba.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču