Poslušam pogovore sedemdesetletnikov. Moji so našli tumor, samo ni bil maligen, je bila pa boga še dva meseca po operaciji. Skoraj nič ni jedla. No, mi smo imeli srečo, so nas sprejeli v eno specialno ambulanto v Avstriji, tam naredijo v treh dneh tudi vse druge teste.
Ah, ne vem, pri nas pa ne kakamo že dober teden, od prebavnih motenj sploh ne spimo, sama ne vem, kaj bo to. Odkar je bila naša pri psihiatru, je veliko bolje, te drage tablete smo zmanjšali na polovico, bojda jih bomo pa parih obiskih lahko povsem opustili. Pri nas smo pa že na tretji kemoterapiji, sami ne vemo več, kako bi mu pomagali, zdravniki pa tudi ne ...
No, ja, nič posebnega si najbrž mislite, klasični pogovori iz kakšne bolniške čakalnice. Vendar niso. Vse to sem ujel v čakalnici na veterinarski kliniki, kamor seniorji v takšnih in drugačnih košarah nosijo svoje napol mrtve in že parkrat oživljene hišne ljubljenčke.
O tem, da sem velik ljubitelj psov, mi ni treba pisati, kdor me le malo pozna ali pa vsaj občasno bere, ve, da je moja afiniteta do živali, sploh psov, ogromna. Vseeno pa se mi zdi, da smo kot družba v tem odnosu do živali čisto izgubili kompas. Malo sicer pričakovano, saj je vsak odnos neke vrste hendikepirana evolucija. Hendikepirana zato, ker čustveno-psihološke evolucije v nasprotju z genetskimi nimajo osnovnega gonilnega mehanizma – mutacije. Saj veste, kaj bi bila mutacija na psihološkem nivoju odnosov. Shizofrenija, kakopak.
Odnos človeka do živali je najprej potreboval milijone let in celo vrsto izumov, da je nehal biti konkurenčen. Milijone let so nas živali predvsem preganjale in ubijale, kaj torej sploh pričakovati od prvih nekaj stoletji po zavladi človeka? No, nadvlada v katerikoli obliki seveda pomeni arogantno izkoriščanje in vandalizem, vendar moramo priznati, prekleto hitro se je ta odnos prosvetlil. Govorimo lahko o desetinki promila sobivanjskega časa. Že moja generacija je bila torej vzgajana v popolnoma drugačnem odnosu do živali. Kot stvari vidim sam, v najbolj uravnoteženem. Ljudje pa ne bi bili ljudje, če ne bi v iskanju nečesa še boljšega vedno zašli v nekaj bolj prifliknjenega! Zato smo odnos do živali zdegenerirali do nivoja, kot ga poznamo danes.
Tako naokoli hodijo malomeščanke s pudlji, oblečenimi v plaščke Versace, mimo prezeblih begunskih otrok, ki prosijo za kruh, se sprehajajo geji, katerih dobermani nosijo diamantne ogrlice. Mladega para ne prizadene lačen in bos ciganski otrok, ko pa ob cesti vidita napol povoženega mačka, ni noben denar ne čas problem, da ga ne odneseta v najbližjo veterinarsko ambulanto. Velika večina ljudi torej v cuckih, mačkah in še čem veliko prej vidi lastne mladiče kot v otrocih ciganov, beguncev ali priseljencev. In to se vam zdi normalno?
Dragi moji dedki in babice, lepo vas prosim, da se raje posvetite vnukom kot pa razvajenim cuckom. Če jih nimate, pa kakšnim drugim otrokom. Ogromno jih je tam zunaj, ki potrebujejo pozornost, ljubezen in malo človeške topline. Cucka lahko vkomponirate v koncept, otroci jih imajo namreč neznansko radi. Vi pa imejte njih. Vse njih!
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču