Erazem B. Pintar (kolumna) o ognju življenja

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
6. 5. 2018

Ena od stvari, ki jih neskončno rad počnem, je kurjenje svojih odprtih kaminov. Marsikdo me vidi celo kot piromana, samo to dokazano nisem.

Ti so vsi pri gasilcih. Po trikratnem delovniku povprečne prosvetne delavke nobena stvar ne prija bolj kot to, da spiješ kak dober viski, prižgeš cigaro in se zazreš v predstavo, ki jo odigrava živi ogenj. Poln je zgodb, v njem se vse začne in vse konča. Je hkrati rojstvo in smrt vsega v vesolju. Ter vse vmes.

Upam, da bom ob polnočnih posedanjih pred ognjem lahko užival do konca svojih dni. Zakonodaja sicer ubija vse, kar je resnično dobrega, in za razliko od omenjene cigare in viskija, ki ju vsaj doma še ne morejo prepovedati, je slišati vse močnejše sikanje dela birokratov, ki v delcih, ki jih tovrstna oksidacija spušča v ozračje, vidijo osnoven problem svojih zdravih zdolgočasenih življenj. Sladkor, antidepresivi, litri kave in ure poneumljanja pred televizorji jih ne ogrožajo, delci, ki jih s kurjenjem lesa v zrak spušča vaški posebnež Lojze, pa jih bodo pokopali. Idejni hrošči se naseljujejo pač le v povprečne možgane. V butastih niti ne zaživijo, v brihtnih pa jih požrejo višje leteče ideje. Kot prave hrošče ptiči. Bom že. Itak je vse, kar je dobrega na tem svetu, nemoralno, nelegalno ali pa redi.

Včasih me pokliče kak prijatelj ali znanec z informacijo, da je nekje moral podreti par dreves. Ni mi treba dvakrat reči, da v terenca vržem motorki in si grem sam nažagat hlode in veje, iz katerih potem doma naredim drva. Tudi to je poseben gušt. Sicer pa drva kupujem prek oglasov. Pri delikatnih stvareh namreč, kot je kurjenje kaminov, veliki industrijski sistemi nekako ne sodijo v kontekst.

Tako sem zadnjič poklical neko številko in dobil možakarja, ki je imel mešana drva po dobri ceni. Pripeljal jih je kar v notranjosti starega enoprostorca, in sicer tako, da je nenaložen ostal samo voznikov sedež. Preden sem se preoblekel, je imel dobro polovico že razloženo. Na vprašanje, koliko je star, je rekel, da gre proti devetdesetim. Bojda drevesa v lastnem gozdu tudi sam podre, zvleče domov, razžaga in tudi razcepi. Motorka, pravi, mu je za v hrib že malo težka, ampak še gre. "Pomembno je, da se ne ustaviš. Ko to storiš, umreš", mi je razlagal. Potem sva se usedla pred kamin in ob pijači preverila, ali drva gorijo. In so. Sva pa test ponovila s kar nekaj različnimi drvmi, debata je bila pač luštna, pa tudi drvom najbrž ne gre verjeti na prvi vtis, mar ne?

Razlagal mi je o tem in onem, o svojem življenju, ljudeh in svetu. V teh letih iz ljudi spet začne udarjati otroška nagajivost, igrivost, mogoče pobalinstvo. Naše fizično preoblikovanje nazaj v brezzobo, brezlasno bitje, ki slabo vidi in sliši, ima tudi svojo psihološko senco. Rodimo se in umremo kot otroci. Če le vztrajamo dovolj dolgo. Ideje se nazaj zracionalizirajo, čas počasi loči vsa seme od plev. Izkušnje prinesejo spoznanje, da večje ko so ideje, večje sranje so.

Prijazno sva se poslovila in zvečer mi je ogenj pripovedoval kruto in navdihujočo zgodbo o minljivosti. Kruto, ker imamo občutek, da čas neavtorizirano in neselektivno briše stvari za sabo, in stimulativno, ker je to vse, kar sploh imamo. Sicer bi bilo vse skupaj en obupen dolgčas.