Erazem B. Pintar (kolumna) o opazovanju mimoidočih

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
29. 6. 2018

Pred nekaj dnevi se mi je med sestanki naredila časovna luknja, zato sem se odločil, da se nekam usedem in v miru spijem en džin tonik ter skadim dnevno cigarco.

Čeprav sem bil v centru mesta, sem kar deset minut iskal primeren prostor. Še star pes naredi par krogov, preden se uleže, mar ne? Rad imam senco in lesene stole ter mize. Ne maram plastike v aplikacijah, kjer zanjo res ni potrebe. Zadnji umetniški dosežki kibernetičnih gejevskih oblikovalcev so zadnja stvar, ki bi me impresionirala. Zato me včasih kakšen urejen suhec, ki v hlačah na korenčka ponosno razkazuje bele gležnje, ozmerja s kmetom, kar pa dojemam kot kompliment. Ja, in miza mora biti v kotu, moj stol pa s hrbtno stranjo skoraj naslonjen na zid. Ne maram namreč, da se mi ljudje za hrbtom sprehajajo. Naj ostane pri šepetanju, obrekovanju in hinavljenju. No, v resnici gre za prastrar moški kompleks, ki bržkone izhaja še iz votlin. Sedeti globoko ob steni, da imaš pregled nad vsem, kar se dogaja v votlini, in nad vsakim, ki vanjo vstopa ali iz nje izstopa. Dvesto tisoč let gor ali dol, če je koncept dober, je dober!

Kakorkoli, odkar nimam več pisarne v centru in odkar sem se discipliniral z neodgovarjanjem na mejle takoj, ko se nekam usedem, spet pogosteje opazujem mimoidoče. Če takole posedaš v Ljubljani, je večinska prva ugotovitev, da bo bližnja prihodnost pripadala poševnookim. To me moti in veseli hkrati. Moti, ker je jasno, da se kot pasma znotraj vrste razvojno razkrajamo v svojem degenerativnem pogledu na organizacijo družbe, in veseli, ker se mi oni, poševnooki namreč, v primerjavi z nekimi bolj pasjimi pasmami zdijo boljša alternativa. Ah, brez zveze, hvala drugemu džin toniku, da me je preusmeril na konkretnejše in resnejše stvari.

Mlada dekleta, na primer. Prva stvar, ki sem jo tudi brez očal opazil, je ta, da tudi najnovejša generacija smrkelj ne zna hoditi. Da je stvar še grša, tudi na krila in mini krila nosijo mokasine, opanke in superge. Seksi štikli, ki so še nabolj klumpaste babure prisilili, da so bile malce pozorne na lastno hojo, so ta hip na smetišču zgodovine. Riti, ki so najbrž produkt kombinacije hitre prehrane in celodnevnega posedanja, novodobne mladenke vlečejo naokrog kot kakšen artritičen, življenjsko pregaran holcar, ki ga žulijo novi gojzarji. Gracioznost je očitno kot dober pank. Mrtva. Še zadnje njene ambasadorke tipa Ornele Mutti ali naše Nine Gazibare so out. Pa komu mar? Zakaj bi punca skrbela za postavo in se malo potrudila hoditi, če se selfiji itak delajo samo od jošk navzgor. Vse, kar res šteje, so narisane obrvi, umetne trepalnice, napumpana otečena usta in tak par silikonskih jošk, proti katerim skoraj nobena rit ni videti prevelika.

Je pa ta generacija, v nasprotju z vsemi prejšnjimi, dejansko našla način, kako lastna telesa narediti večna. No, vsaj blizu večna, recimo tisoč let in več. No, in mogoče ne čisto cela, precej delov pa. Silikoni in druge plastike imajo, kot pravi kolegica Sonja, namreč prekleto dolgo življenjsko dobo.