Erazem B. Pintar (kolumna) o osamljenih komplikatorjih

Erazem B. Pintar (kolumna) o osamljenih komplikatorjih (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
19. 10. 2018

Elektronsko vodim vse projekte, s katerimi se trenutno ukvarjam.

Nekaj časa sem se trudil spoprijateljiti se z nekaterimi PM-programi (pomeni Program Management), pa sem jih potem lepo poslal v PM (ne pomeni Program Management) in vse skupaj prenesel na nivo urejevalnika elektronske pošte. Tam imam tudi predal, ki se imenuje Hobi projekti. To so projekti, ki se zabavajo na dnu prioritetne lojtre in načeloma ne prinašajo kakšnih posebnih učinkov, vsaj ne finančnih. Se pa pri njih srečaš s celo vrsto zelo običajnih ljudi, kar bi za resne projekte težko rekel. Delitve vode po enotah, razdeljevanje parkirišč, služnostne pravice in podobna sranja.

Osamljeni ljudje so obstajali od vekomaj, v zadnjih letih pa so družbena omrežja, drugačnim začetnim obljubam navkljub, te ljudi osamila še bolj. V naših kibernetičnih življenjih je vse le potencirano, tudi osamljenost, ob tem, da so se nujna fizična snidenja zminimalizirala in se še bodo. Tako ljudje zagrabijo vsako priložnost, da se družijo, kaj šele periodično družijo, kaj šele, da v teh druženjih postanejo pomembni. Situacija, da nekdo od njih potrebuje neko usklajevanje in na koncu podpis, je tako nekaj najboljšega, kar se jim lahko pripeti.

Zadnjič sem nekje na Gorenjskem potreboval prav to. Uskladitev parkirišč z nekimi stanovanjskimi enotami in na koncu podpis načrta označb od vseh vpletenih. Nič takega, česar ne bi moj sedemletni sin matematično in geometrično rešil v desetih minutah, in nič takšnega, česar se ne bi z nekaj polno zaposlenimi ljudmi dogovoril ob kratki kavi. Vendar ne. Tri češplje so očitno ugotovile, da se bom z njimi dobival vsak teden, dokler tega ne uredimo.

Šli smo skozi fazo skupnega fotografiranja, bojda za prijateljice, skupnih kav pri vseh treh in obdarovanja z mojimi knjigami. Najprej smo premlevali vse mogoče variante, potem pa še dva meseca usklajevali vsako drugo besedo v dogovoru. Precej časa sem potreboval, da sem ugotovil, za kaj gre. Dečve so pač osam­ljene, nihče jih ne upošteva, zdaj se je pa končno pojavil nekdo, ki od njih nekaj potrebuje. Ne izpustimo ga prekmalu!

Moj mail “Če tole zaključimo do petka, pridem še dvakrat k vsaki na pogovor ob kavi in vse tri povabim na večerjo” je bil zadetek v polno. Naslednjič bom začel kar z njim.
Ne vem, mogoče se tukaj sama od sebe ponuja kakšna podjetniška prilož­nost. Podjetniki, dobri in zli, so v zgodovini uspešno izkoristili že vse mogoče naravne nesreče, epidemije in celo vojne. Pa ne bi osamljenih babnic, ki si želijo svojih pet minut pomembnosti in pozornosti? Okej, petsto minut!

Že vsi tisti norci, ki pod pretvezo, da ti bodo sčistili kavč ali preprogo, hodijo naokrog in prodajajo sesalnike, bi bili najbrž veliko bolj lepo sprejeti, če bi ljudem prodajali pomembnostne bučke. Ne vem, da načrtujejo nov sesalnik, potrebujejo pa ljudsko pomoč, kar se tiče barve, oblike, hitrosti in zvoka. Potem, ko si enkrat v hiši, na mizi kava in domači piškoti, pa itak prodaš vse. Če ti slabo kaže, pa zagotoviš, da boš prišel še trikrat z analizatorjem prahu in knjigo najčistejših domov.

Ko trčite z ljudmi, ti večinoma niso ne neumni in ne žleht. Ponavadi so samo zapuščeni in osamljeni. In to je edino pametno izhodišče za pogajanja z njimi o zares pomembnih stvareh. Kje bodo posode z vodo za mačke. Na primer.