Erazem B. Pintar (kolumna) o otrocih: Kopije nas in naših vzorcev

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
16. 3. 2018

Je že tako, da se moramo celo življenje učiti. Na različne načine. Delček znanj nam da celo šolski sistem, še delček nekateri podsistemi, naprej pa izbiramo med veliko ponudbo tečajev in predavanj na trgu. Težko je ločiti seme od plev, vendar itak je danes namen učenja predvsem usvajanje postopkov iskanja znanja, mar ne? Znanje ima namreč, kot še marsikaj v primerjavi s preteklostjo, zelo limitiran rok trajanja.

Dobro je imeti sposobnost učenja iz življenja samega, saj je tako krog ponudnika in potrošnika magično sklenjen. Še posebej racionalna je sposobnost, da se ne učimo le iz svojih življenj, temveč tudi iz življenj drugih. Prvič zato, ker je drugih, ne glede na lastno shizofreničnost, vedno več kot nas, drugič zato, ker se najraje učimo iz napak, drži?

Kakorkoli, enkrat sem že pisal o tem, da lahko otroke vzgajamo le in izključno z lastnim vzorom. Otroci bodo namreč kot gobe posrkali vsako našo potezo, reakcijo in zavestno ali podzavestno skopirali vsak naš vedenjski vzorec. To, kar jim govorimo, razlagamo, o čemer jih verbalno prepričujemo, v izgradnji njihove osebnosti igra precej nepomembno vlogo. Smešni so starši, ki se sami obnašajo izrazito primitivno ali celo agresivno, lastne otroke pa obmetavajo s stereotipnimi vzgojnimi klavzulami.

Kako lahko oče, tenisač, od svojega mulca pričakuje, da ne bo metal loparja po igrišču, če to vsak dan počne sam? Kako lahko starši, ki ves čas pred mularijo govorijo čez šolske učitelje, menijo, da bo navodilo 'Spoštuj svoje učitelje' delovalo? Ne kregaj se, bodi prijazen do drugih, pomagaj prijateljem in še in še so pogosta navodila staršev, ki se med sabo obmetavajo z najhujšimi obtožbami in žalitvami, pri čemer to včasih preide še v vojno letečih krožnikov, kozarcev in konzerv. Otroški avtosedeži so pa sploh sloti za kopiranje. Starševske opazke tipa "baba glupa, kdo je tebi dal izpit, jebem ti, idiot, a misliš da si sam na cesti ...", seveda v vseh možnih permutacijah, se otroka bolj dotaknejo kot vsa vzgojna navodila skupaj.

Prvič v moji pasjeljubni zgodovini imamo bolnega psa. O tem, da veterinarji sami ne vedo, kaj vse bi si še izmislili, sem že pisal. No, pes se je praskal in lizal ter si uničil dlako in kožo na določenih mestih. S Tejo naju je to neznansko nerviralo. Roko na srce, predvsem njo. Jaz sem očitno skopiral vedenjski vzorec od starega očeta, ki je dejal, da mora biti razlika med psom in teletom. Tako je vsakega psa, ki ni zadovoljil njegovih pričakovanj, pač ustrelil. Na psa sva se pogosto jezila, saj sva hotela, da ob najinem resnem trudu z zlatimi veterinarji in dragimi zdravili tudi sam sodeluje in se ne grize. Cel dan ne more preživeti z ovratnikom in pes pač mora vedeti, kaj sme in česa ne. Saj ni tele! Otroka, ob tem, da imata psa neznansko rada, seveda nista skopirala najine skrbi, temveč del 'vpitja'. Preden sva ugotovila, za kaj gre, sta se nanj drla kot kakšna jesiharja. Spoznal sem vzrok in namesto vzgojne "Bor, ne kriči na psa" spremenil lasten pristop. Efekt je bil skorajda hipen. Lastna teorija deluje.

Od zdaj bom še bolj pazil, da bodo misli tipa 'Uff, kako te s tvojim IQ-jem pustijo zunaj?' ostale na notranji strani mojih ustnic. Vsaj, kadar bosta otroka zraven.