Elitizem je nazor oziroma pojav, ki je živ že od prvih zametkov organiziranega druženja ljudi.
Bržkone je bil že plemenska problematika. Danes ima termin izrazito negativno konotacijo, vendar do neke mere po krivici. Ljudje, no, vsaj večinoma, si v sodobnih družbah prizadevamo za enakopravnost in prav je tako. Le največji bizgeci pa enakopravnost mešajo z enakostjo. Smo različno pametni, različno visoki, različno močni in bojda celo različno lepi.
Pravzaprav je elitizem precej naraven pojav, vezan na genetiko in uspešnost ter eden sodelavcev naravne selekcije. Težava nastane, ko začnejo elite umetno vzdrževati svoj status oziroma ko pravzaprav nihče več ne ve, zakaj so sploh elite. Osnovno gonilo transgeneracijskega elitizma je seveda dedovanje, ki preprečuje, da bi se elite z vsako generacijo formirale na novo. Naravna selekcija, kot osnovni koncept evolucije, je tako ubita. Elitni status ima pač neverjetno močan nagon preživetja.
Tudi zato je dolgo trajalo, da je civilna družba podrla nekaj elitističnih trdnjav, začenši s tisto o dedovanju naslovov, do tiste predzadnje, torej pravice in obveze do šolanja vseh otrok. Dolgo, predolgo se je gospoda borila, da bi bili lahko šolani le njihovi otroci. Po spremembi se naenkrat pokaže, da butasti kmečki pobi niso tako butasti in da sinovi preprostih delavskih družin mnogokrat prosperirajo bolje od aristokratskih razvajenčkov. Zlati časi intelektualnega razcveta, še posebej naravoslovnega. In kje smo danes?
Od časov, ko sem sam drgnil šolske klopi, do danes, ko jih slabih pol stoletja kasneje moja otroka, so šle stvari spet na slabše. Najprej so se starši ulovili na lastni intelektualni snobizem. Medtem ko je bilo v mojih časih normalno, da so nekateri večinoma dobivali pač šuse, nekateri dvojke in trojke, še najmanjši del pa štirice in petice, je danes v večini družin panika, že če otrok prinese trojko. Tudi psihopatski starši, ki težijo že za štirice, se razmnožujejo. Prek svojih zastrupljenih ambicij, so starši sami povzročili, da se je sistem adaptiral na stanje, kjer pri domačih nalogah otrok aktivno sodelujejo starši.
Vse skupaj je postalo zahtevnejše. Ker pa tudi starši vsega ne znajo ali ne zmorejo, no, res si težko predstavljam kakšnega FDV-jevca, ki bo sinu razlagal osnove matematike ali fizike, se je formiral močan trg privatnih inštruktorjev in profesorjev. Ta je posledično povzročil, da so učitelji, po liniji najmanjšega odpora seveda, svoje poslanstvo učenja otrok metamorfirali v dajanje navodil, kaj naj se otroci naučijo doma. Vse skupaj si bodo počasi lahko privoščili le še otroci najbogatejših družin. Šola ostane brezplačna le še na papirju, naravna selekcija je ponovno ubita. Pa smo nazaj pri elitizmu.
Zamenjala se bo spet cela generacija, dokler ne bo evidentno, da otroci premožnih staršev, ki si lahko privoščijo privatne inštruktorje, v postšolskem obdobju načeloma dosegajo slabše rezultate kot njihovi revni prijatelji, ki se morajo priboriti vsako oceno sami. Permanentnejša rešitev elit je zato privatno šolstvo. Zato bom sam vedno proti zakonu o zasebnih osnovnih in srednjih šolah!
Mogoče se pa kot družba malo razvijemo, otrokom nehamo delati medvedje usluge in jim omogočimo, da se borijo po svoje. Lastne komplekse, vezane na ocene v redovalnicah, tako svojih kot sosedovih otrok, pa zakopljemo nekam globoko. Mogoče.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču