Erazem B. Pintar (kolumna) o potovanjih in hvaljenju na FB-ju

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
20. 5. 2018

Ob dela prostih dnevih se po celem dnevu prčkanja po hiši, delavnici in okolici zvečer ponavadi usedem za računalnik. Najprej obdelam poslovne in osebne mejle, potem pokukam v statistiko prodaje svojih knjig in izumov, nadaljujem z aktualnimi domačimi in tujimi novicami ter nazadnje pristanem na Facebooku.

Navadno se tam ne zadržim dolgo, saj sem, za razliko od realnega življenja, kjer se prijateljem z veseljem posvečam, v digitalnem svetu precej introvertiran egoist. Pogledam nekaj komentarjev na svoje poste, niti ne vseh, in mogoče še kaj, kar mi samo skoči v oči. Tujih postov skoraj ne berem. Jebi ga, to me pač ne veseli tako zelo kot druge, kaj hočem ...

Danes pa sem naredil izjemo. Cel kup podatkov sem si moral varnostno shraniti na zunanje diske, to pa traja. Vmes sem se najprej dolgočasil z drobno elektroniko na eBayu, priznam, to me strašno veseli. Tako sem si najprej kupil tester za avto, da raziščem, zakaj se mi občasno prižiga opozorilna lučka za zračne blazine, potem nekaj drobnarij in na koncu še en pameten tester za baterije. Dobivam namreč paranojo, da mi zadnje čase prodajajo razdevičene akumulatorje. Ko sem uvidel, da me bo kratkočasenje te vrste ob arhiviranju podatkov precej stalo, sem preklopil na Facebook. Tam še niso ugotovili, da bi nam na monitor morali lepiti reklame produktov, katerih nakup je logična posledica naših zadnjih nakupov, temveč nam vztrajno vsiljujejo nekaj zelo podobnega tistemu, kar že evidentirano imamo. Kdo hudiča kupi dva dvestodelna kovčka z gedorami v istem letu? Saj je vseeno ...

Kar sem želel povedati, je to, da sem videl, da se ljudje po praznikih neverjetno radi hvalijo s svojimi prazničnimi potovanji. Tega je toliko, da človek dobi občutek, da bi ljudje brez Facebooka potovali bistveno manj, če sploh. V Ameriki obstajajo firme, ki jim ljudje pošiljajo fotografije sebe in družinskih članov, oni pa to grafično obdelajo in naredijo lep fotopis poljubne destinacije. Mislim, da bi se to tudi pri nas prijelo. Ljudje dajejo vse svoje prihranke za to, da lahko na Facebooku objavljajo fotografije z bolj ali manj eksotičnih krajev. Tako pa bi lahko cel teden, ob spuščenih roletah in MacDonald's futru, ležali doma na kavčih, buljili TV in prihranili petkrat več, kot so sicer plačani v lastnih službah. Na uro, na primer. Z malo sofisticiranosti bi lahko tak servis iz vseh turističnih lokacij pošiljal tudi lastnoročno napisane poštne razglednice ljubosumni žlahti. Kot doplačljivo opcijo recimo.

Okej, mogoče pa nekateri tudi v teh časih popolne globalizacije res radi potujejo. Najbrž ne smem soditi po sebi, saj sem z leti postal nečimrn težak, ki se zares dobro počuti le še doma in pa na barki. Vendar o firmi DSPFB, d. o. o. – dejansko sanjska potovanja za FB pa bi vseeno veljalo razmisliti.

Kar se lastnih potovanj tiče, se počutim približno tako, kot razlaga kolegica Marija na temo lastnega seksa. Hvala sreči, da sem iz ta hudega ven! Kje so časi, ko sva s prijateljem Vojcem v dobrem mesecu preletela trikratni obseg planeta? Dandanes že po parih dneh pogrešam svoj dom kot Krpan svojo domačo peč z Vrha pri Sveti Trojici, potem ko Brdavsu odseka glavo. Na svetega Erazma dan, če še pomnite. Pa zdravi ostanite. Minister Gregor, MGRT, pa nič ...

Priporočamo