Pred kratkim sem bil na predstavitvi sistema, ki naj bi zmanjšal prometno preobremenjenost mest, hkrati pa ljudem pocenil in poenostavil transport.
Bistvo ideje je, da bi si ljudje avtomobile izposojali drug od drugega, saj je dokazano, da so osebni avtomobili v uporabi le majhen odstotek svoje življenjske dobe.
Sicer poznamo veliko primerov takšnih nizkih uporab, ki jih tu ne bom našteval, vendar je ideja tako ekonomsko kot finančno in celo operativno korektna, izračuni najbrž tudi.
Problem vidim drugje. To je v še enem velikem koraku našega razosebljanja, ki pa je eden od botrov depresij našega stoletja. Depresija ljudi pa je hud virus vsake družbe, sploh če se pojavi v njenih višjih slojih, kjer postane aerogen in v primeru neuspešne zajezitve lahko sesuje celotno družbo. Po mojem se je prav to zgodilo z Rimom, saj sta depresija in dolgočasje polbrat in polsestra. Po mami najbrž.
Človeška svoboda do lastnega individuuma je skozi zgodovino nihala. Z obdobji po temačnem srednjem veku ob vsaj delni izgubi moči največjega takratnega tirana, Cerkve, je ta svoboda poletela v nebo in tam ostala neverjetno dolgo časa. Radi si domišljamo, da je še dandanes tam, pa ni čisto tako. Nihče nam je sicer ne krati s sežiganjem na grmadah ali z zapiranjem v podzemne zapore, vendar je obdobje, ki ga upravičeno imenujemo sodobno sužnjelastništvo, to naredilo na bolj prefrigan način. Ljudem po televiziji prikazuje bombončke v obliki hiške z vrtom in prijaznim zlatim prinašalcem, lepega novega avta, nasmejanega partnerja, dveh negovanih blondnih otrok ter rednih potovanj. Ti so se zato pripravljeni sami, dosmrtno, zapirati v sodobna koncentracijska taborišča, ki jih imenujejo mesta. Ta taborišča tudi sami financirajo in jih vzdržujejo. Tam s stališča življenjskega stila, organizacije in medsebojnih odnosov individualne stvari izginjajo. Najprej individualna odgovornost, na koncu individualne strasti. In vse tisto vmes!
Tehnologija je omogočila personalizacijo določenih naprav, postopkov in predvsem aplikacij, po drugi strani pa tudi mikro presonalizacijo samega sebe, v katero, z željo po protiuteži, bežijo predvsem mladi, katerih duh še ni dokončno ubit. Prifliknjene frizure, tetovaže in piercingi. Kolega je rekel, tisoče let kulturnega razvoja, ki je ženskam uhane iz nosov prenesel v ušesa, je poteptanih. Na videz vse skupaj deluje ena popolna svoboda, v resnici pa gre le za nepomembne nianse naših individuumov, ki so v vseh bistvenih stvareh postali močno uniformirani.
Ko bo naš dom samo še prebivališče, kjer smo suhi in nas ne zebe, naš avto le še prevozno sredstvo, ki nas nekam pripelje, naša obleka le že najcenejše in najbolj praktično ogrinjalo in naša hrana le še natančno preračunan in odmerjen skupek beljakovin in ogljikovih hidratov, je bitka izgubljena.
Vsaka mini uniformiranost je mikro umor lastne persone in nov izvir malodušja, ki teče v tok depresije. Hudič radosti, hudič strasti in hudič ljubezni pa se skrivajo tam, kjer vsi drugi hudiči. V detajlih.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču