Erazem B. Pintar (kolumna) o "rezervnih" možganih - sodobnih napravah

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
17. 7. 2018

Pred nekaj dnevi je moja draga za rojstni dan od ožje familije dobila pametno uro. Kako je s pametnimi telefoni in urami, je jasno. Res so pametni, mi pa postajamo precej neumni. Kar malo pogrešam čase, ko si po tem, ko si nekoga nekam poslal, butnil dol slušalko črnega, bakelitnega telefona. Čisti antistresni program. Brezplačen!

Torej, ura Teji meri pulz, višino stresa, porabljene kalorije in celo število korakov, ki jih dnevno naredi. Opozarja jo na to, kdaj se mora usesti in kdaj se mora premakniti. Skratka cel kup brezzveznih podatkov. Veliko bolj uporabna bi bila ura, ki bi ženske opozarjala, da že dve uri niso bile v kuhinji, da se na sesalniku za prah ta nabira in, ne nazadnje, da že osem ur niso imele, oprostite izrazu, ga bom omilil, v ustih nič faličnega s temperaturo 36 stopinj. To nikakor ni kritika moje polhice, ki ima poleg nove pametne ure očitno še neko, pametnejšo, notranjo uro, samo tako na splošno. Tak izdelek bi bil bržkone pravi darilni hit.

Tehnologija ima jasno celo vrsto prednosti, obenem pa prinaša tudi nekatere pasti. Tako mlada generacija na spletu išče aplikacije za štihanje vrta, pranje avtomobila in pripravo večerje. Zmaga vprašanje na socialnih omrežjih, ali me tip, ki sem ga izbrisala kot prijatelja na Facebooku in ga kasneje srečam na ulici, lahko vidi. Pri objavi je šlo sicer za sarkazem, za komentatorje pa nisem več tako prepričan ...

Dejstvo je, da sodobni pametni telefoni degenerirajo družbo. Če izpustimo že vsepovsod prisotno kritiko družine ali družbe, ki na večerji buljijo vsak v svoj telefon, in žalostno realnost, da si Katja, ko je na kavi z Barbaro, po telefonu dopisuje z Nino, ko je z Nino, pa takisto počne z Barbaro, vseeno ugotovimo, da vse več medsebojnih osebnih komuniciranj opravimo elektronsko. Danes se elektronsko kupuje, izobražuje in celo zapeljuje. Nekateri moji mladi prijatelji so vrhunski elektronski zapeljevalci, vendar ob pogledu na dobre joške, ne da bi bil vmes monitor, zmrznejo kot riba v frižiderju. Koncept, kako stvar nadaljevati in morebiti izpeljati, ko samica zagrabi, pa jim predstavlja nerešljivo uganko.

Mlada generacija ne memorizira ničesar. Zakaj le, če je vedno na voljo striček Google? Danes sem mlado kelnarico vprašal za njeno številko, ker potrebujem eno hosteso za bližajoči se dogodek, in je zanjo pogledala v svoj telefon. Mladi so brez naprave z zmogljivo baterijo, hitrim mikroprocesorjem in visokoločljivim zaslonom povsem izgubljeni, mrtvi. Gre za neke vrste možganski implantat, samo da je, za zdaj, še v žepu. Očitno je ideja čim bolj razbremeniti človeške možgane in vse več funkcionalnosti preseliti v pomožne možgane, ki jih poganja Android. Že ime samo je dovolj zgovorno.

Zaljubljenci v teorije zarote in verniki v novi svetovni red lahko v tem najdejo idealno teorijo o kontroliranju in vladanju male manjšine nad veliko večino. Rezervni možgani v žepu so namreč ves čas povezani v mrežo in jih je veliko lažje nadzirati in usmerjati kot prave možgane, mar ne? Mogoče se vam vse to sliši pretirano, vendar to se že dogaja. Še malo pa bodo naši možgani zadolženi le še za osnovne vitalne funkcije, vse druge naše aktivnosti pa bo delegiral pametni telefon. Okej, ali pametna ura. Dobrodošli!