Nekaj sem na to temo namignil že v prejšnji kolumni, vendar pritisk ljudi, ki svojo izobrazbo post festum pridobivajo na socialnih omrežjih, se stopnjuje.
Ugotovil sem lahko še, da dame iz obdobja pred digitalnim bumom, ki so svoja zamujena šolanja pridobivale pri frizerkah in kozmetičarkah, ne glede na svoj takratni vtis, vseeno niso bile niti približno tako samozavestne kot dandanašnje zdravnice, psihologinje, veterinarke, ekonomistke in znanstvenice, ki imajo ponavadi končano triletno poklicno šolo, od redkih fakultet pa opažam, da prevladuje predvsem FDV.
Moški, ki so se včasih držali svojih ekspertiz mehanikov, vulkanizerjev, ploščičarjev in vodovodarjev in so v intelektualnih družbah le sem in tja malo zamrmrali in segli po novi pločevinki piva, bi danes, na osnovi znanja, pridobljenega na populističnih, največkrat enobarvno pobarvanih medijih, širšo okolico učili zgodovine in ekonomije. V bistvu celo matematike in fizike, le da ne vedo, kam pravzaprav sodi tema. To počno celo tisti, ki so funkcionalno praktično nepismeni, le da imajo praviloma lažne elektronske profile.
Ne le to. Ko človek takole bere komentarje na kakšno navrženo kost, ugotovi, da manj ko ljudje vedo o neki temi, bolj ko so evidentno nekompetentni, večje veselje imajo pametovati. Na žalost ne govorim le o digitalni komunikaciji, tam je itak jasno, da je strokovni nivo debat ponavadi tako nizek, da manj izkušeni menijo, da gre za nespreten sarkazem. Očitno je elektronsko mlatenje prazne slame ogromnemu številu ljudi zgradilo takšno samozavest, da tudi v živo menijo, da lahko s svojimi butastimi mnenji parirajo v vsaki diskusiji. Mogoče pa gre za zadnjo degeneracijsko stopnjo vsesplošne demokracije. Sledi najbrž le še zatišje pred nevihto in ... grom in strele.
Zadnjič je g. Mazzini v eni svojih kolumn zapisal “... sem se spomnil možakarja, ki je našel 250-kilogramsko bombo, nanjo dal otroke in vse skupaj odpeljal domov. Spreletelo me je, da tudi on voli ta hip in skupaj bova zagotovo izvolila najboljšo mogočo vlado”. Kasneje je pojasnil, da kolumna ne govori o omejitvah demokracije, pa sem mu sprva hotel napisati kar mejl, ali lahko prosim napiše še eno. Z veseljem bi jo prebral, saj se mi je zgornji stavek več kot dopadel. Z enim stavkom povedati vse je čista umetnost, če je stavek še zabaven, pa je avtor virtuoz.
O tem namreč, da močno upam, da je demokracija samo neko prehodno renesančno stanje, sem že pisal. Stanje, ki je celi vrsti egocentričnih cepcev pokazalo, da je enakopravnost mogoča in izvedljiva. Na drugi strani pa opogumilo in oborožilo drugo vrsto cepcev, ki ne ločijo med enakopravnostjo in enakostjo.
Prezapleteno? OK, če vas rajcajo sodelovanja v šarlatanskih debatah ljudi, katerih mnenja so ustvarili Facebook in nekaj populističnih portalov, ste rojeni v pravem času. Če pa o stvareh dejansko nekaj veste, pa se v tovrstne debate ne spuščajte. Zavohajte jih minute vnaprej in poiščite čim bolj eleganten izhod. Pri prepiranjih s tepci ne bo skoraj nihče opazil razlike. Čez nekaj časa niti vi sami.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču