Danes sem bil povabljen na neki množični piknik. Pri celi zadevi mi je bilo najbolj všeč to, da so bile povabljene cele družine, in tako se je tam trlo tako otrok kot kosmatincev. Nekateri pari to, da je pes član družine, jemljejo pač zelo striktno in zares. Če bi bili, na primer, prisiljeni, da s sabo pripeljejo le dva dodatna člana družine, bi med lastnimi otroki in dvema psoma najbrž preprosto žrebali, kdo bo počakal doma v ogradi.
Kakorkoli, ko sem gledal vse te mlade družine, sem opazil, da se imajo najbolje otroci rahlo otročjih, norčavih, da ne rečem malo norih staršev. Ti ne komplicirajo preveč, otrokom puščajo veliko svobode in se ne obremenjujejo z njihovim otroškim obnašanjem. Zna biti, da celo štekajo, da so otroci še otroci. Otroka znajo prebuditi tudi v sebi, spustiti ali včasih dvigniti se znajo na otroški nivo in otrokom nuditi sicer varen, pa vseeno resničen in zabaven občutek, da je vse skupaj igra. Vse skupaj namreč tudi je! Piknik, planet, življenje, vesolje. Igra. Včasih res grda, včasih umazana in tragična, včasih krivična, večinoma pa vesela, zanimiva in strastna. Če le jo znamo videti kot tako, če le nam neki osnovni robni pogoji omogočajo, da jo lahko vidimo kot tako.
Na drugi strani so starši, katerih glavna skrb je, kako bodo oni sami in mularija delovali pred drugimi ter kaj si bo okolica o njih mislila. Punčke v popolnih, čistih belih krilih sedijo za mizami kot kipi in plaho pogledujejo za otroki, ki se lahko podijo naokrog. Fantje pa niso nič drugega kot poredne punce, ki ne morejo biti dolgo časa pri miru. Če se polije kak sok, prileti klofuta, če se umaže obleka, se spoka domov.
Malo zavrtim film nazaj, jebemti, vedno dlje ga moram vrteti, in se spomnim svojih hlačmanskih dni. Starša ta bila kljub svoji visoki izobrazbi oba malce počena. Kakšna sreča! Mama je bila sposobna na govorilne ure v šolo prijahati na lipicanki, s kitami in indijanskim pončem. Priznam, da sem jo enkrat zatajil. Preveč norosti še otroci ne razumejo. Oče se je včasih pripeljal z wartburgom pred šolo in toliko časa trobil, da sem prišel od pouka na dvorišče. "Sin, skoči noter, poglej kak dan je, sem vzel dopust, greva smučat na Stari vrh," je dejal. Pa sva šla. Noro, ne?
Mogoče sem bil med vsemi mnogimi kvalitetami staršev najbolj hvaležen ravno za norost in norčavost. Točno se je vedelo, kaj moram in kaj smem, vse drugo pa je bila žurka. Otroštvo, kot bi bil brat Pike Nogavičke. Kaj lepšega za mularijo.
Otrok se verbalna in fizična vzgoja itak ne primeta. Če ima kdo občutek, da se, je to le znak, da mu je uspelo zadušiti lastnega otroka. Te prijeme starši uporabljamo pač zato, da operativa nekako teče in da res ne končamo na Polju. Edino, kar res deluje, je izkoriščanje genetskega koncepta, da otroci kot gobe vpijajo tvoj zgled. Zato bi se starši morali večkrat zatekati k otročarijam, traparijam in norčavosti. Takrat je komunikacija z otroki najmočnejša in takrat jim brez težav podtakneš še kak dober zgled. Da o tem, kako je to zabavno, sploh ne govorim. Za otroke in starše. No, nekaterim se niti ni treba zateči. Taki pač smo. Precej otročji in hudo nori. Saj poznate, nor sem že, nor, samo blesav nisem ...
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
