Staramo se in stara se družba. Občutek, da se je po cestah in igriščih, kjer zdaj posedajo starci, včasih podilo več otrok, ni lažen. To se še bolj opazi v majhnih mestecih in naseljih, saj se večja mesta širijo in te stvari koncentrirajo. Tudi priseljenci in turisti ta občutek popravljajo.
Ljudje dalj živijo, nataliteta je na robu kritične. Nič ne zavidam generacijam, ki se bodo morale boriti s številnimi tovrstnimi problemi, ki jih mi sploh ne poznamo. Mogoče pa bo to vodilo v še bolj razumsko in humano družbo, saj smo ljudje znani po tem, da nas mora nekaj udariti, da se zorganiziramo bolje.
Ciniki bi pripomnili, da malo verjetno, saj se v stilu filma Idiokracija neumni razmnožujejo veliko bolj kot pametni, ki se pehajo samo še za kariere in status, ob tem, da so že zdavnaj pozabili na prvinsko poslanstvo seksa. Uporabljajo ga za vse drugo kot za to. Ko verižno srečujem visoko izšolane, sposobne, ultra ambiciozne in uspešne 40-letnice, s katerimi smo ga skupaj žingali pred 20 leti in ki so še vedno brez otrok, domnevam, da imajo ciniki prav.
Te dame so še vedno videti hudo dobro, saj jim je v zahteven urnik uspelo vriniti štiri fitnese in dve masaži na teden ter razvajenega kokeršpanijela, ki ga je, kljub temu da večinoma biva pri mami, včasih vseeno treba odpeljati na sprehod. "O, kako luštna fanta," pohvalijo moja mulca in navadno dodajo: "Če si jih ti naredil v sredini štiridesetih, imam pa še nekaj časa ..." No, nisem tako prepričan. Tudi če pozabimo biološke omejitve, sem vedno menil, da je bolje, če je mamica mlada, oče pa vsaj dekado ali še bolje dve starejši. Sicer ima ubožica pogosto opravka še z enim odraslim otrokom, pozneje pa metamorfira v samohranilko. Dokler se pri moških hormoni namreč vsaj malo ne umirijo, je iluzorno pričakovati, da bodo ti znali ločiti samice, s katerimi je fino skočiti v posteljo, od tistih, s katerimi bi se človek tudi zbujal. Zbujal vse življenje ...
Spet sem malo zašel, vendar misel da misel in konec koncev me za to plačujejo. Pisati lepo zgrajene zgodbe z jasno glavo in repom zna že moj prvošolec ...
Hotel sem povedati, da se letos v teh zadnjih dneh leta, najbrž zgolj naključno, neverjetno veliko družim s seniorji. Večina je v teh prazničnih dneh še bolj izgubljena kot sicer. Nepomembnost, pozabljenost, navidezna nekoristnost in nemoč jim počasi ugašajo iskrice v očeh. Iskrice, ki so le drobcen delček časa nazaj žarele v otroškem opazovanju prazničnih snežink in drhtečem pričakovanju prazničnih dobrot in daril. Čas je res svinja! Le zares redki premorejo toliko smisla za humor, življenjske radosti in umske agilnosti, da te v teh pozni jeseni življenja zares uživajo. S kozarcem viskija v roki in desnico na zadnjici oskrbovalke v domu za starejše, ob partiji šaha, taroka ali balinanja s prijatelji, s katerimi jih veže 60 let spominov, doma z navihanimi vnuki, ki so jim poskrili očala in slušni aparat, pa saj je vseeno.
Zdravo in predvsem veselja in norčij polno novo leto torej še vam, seniorjem. Radi vas imamo. Pravijo, da je človeku v teh letih žal za vsako neumnost, ki je ni naredil. Meni in podobnim ne bo veliko. Žal namreč. Drugi pa popravite malo za nazaj, čas je pravi.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču