Uvodoma bi se rad stavkajočim šolnikom zahvalil za lep dan z otrokoma. Občutek, da ne moremo, da moramo delati in da smo nenadomestljivi, je res čista fama. Kot vemo, so pokopališča polna tistih, brez katerih ni šlo, tako da tudi kakšen d. o. o. ali s. p. ne bo propadel, če si en dan pač doma z otroki.
Sem se pa očitno tako postaral, da v teh ekshibicionističnih bitkah štrukljev in kislega zelja vidim predvsem satiro. Kot prepiri med Butalci, ki res ne vodijo v nobeno spremembo. Tragikomičen pa je rezultat namišljenega duela odlično plačanih ljudi v sindikalnih in državnih pisarnah, kjer se na koncu med seboj prepirata osnovnošolski kuhar in delavka v Mercatorju. Oba tako rekoč na minimalcih. Prvi hoče višjo plačo, ker gospodarstvo bojda okreva, druga pa mora pod blagajniškim pultom skrivati svojo šestletno hčerko, ker na dan javne masturbacije štrukljev ni dobila dopusta, varuška pa je predraga. Dve našuntani in dezinformirani vojski malih ljudi torej, med katerimi najdete pridne, vestne pa tudi horde onih, ki že vse življenje delujejo po konceptu 'ne morete me tako malo plačati, kolikor malo lahko delam'. Na obeh straneh. Niso pa za nastalo situacijo krivi ne eni ne drugi.
Kot da ne bi v polpretekli zgodovini preživeli sistemov, ki so temeljili na morali širših ljudskih množic, pa tudi če gre 'le' za delovno moralo. Ljudje bodo vedno večinoma paraziti, ki bodo s čim manjšim inputom želeli čim večji output. Sistem je tisti, ki jih prisili, da se obnašajo bolje od samih sebe. "Jaz bi tudi posiljeval in pobijal, imam že oba seznama, samo so jebene sankcije!" je nekoč dejal kolega, sicer igralec.
Sistem je domena parih odstotkov najbolj brihtnih in razsvetljenih ljudi družbe. Pri nas je, kot da bi vsi taki že davno pobegnili v tujino ali pa si z neizpostavljanjem kupili intelektualno-časovni komfort. Kdo bi jim zameril? Tudi cinizem je domena inteligence, revolucije pa imajo na daljši rok slabo statistiko.
Okej, če še malo zapustim seniorsko ložo Muppet showa. Jasno je, da je razmerje med tistimi, ki polnijo, in tistimi, ki praznijo državni proračun, popolnoma nesprejemljivo, kar vodi v EU-suženjstvo. Če ne bomo nečesa ukrenili, je edino upanje, da tudi EU pobere vrag. Potem se namreč vsak lokalni diktatorček lahko gre svojo čarobno ekonomijo. Ob bosem, lačnem in zaprtem ljudstvu.
Probleme javnega sektorja bo treba reševati per partes. Pristop bi moral biti povsem sistemski in le dvotiren. Število ljudi, ki mora furati neko področje, in delež BDP, ki jim je na razpolago. Pri državi velikosti ene hotelske verige pa upam, da znamo izračunati, kaj je razvojno še sprejemljivo. Na ta način bi dobili veliko kvalitetnejšo, racionalnejšo in ne nazadnje bolje plačano javno upravo. Saj za plače gre, mar ne? Kolateralna pridobitev bi bila, da bi mladi strokovnjaki, v katere smo investirali milijone, redkeje bežali v tuje, bolj urejene sisteme.
Če to apliciram na naše vrle šolnike, to pomeni manj njih, boljše plače in precej več dela. Ja, ljubčki, skoraj toliko dela kot v normalnih službah. Lahko pa iz samih sebe še naprej delate rezervni zavod za zaposlovanje, kjer se za mesečno 'nadomestilo' na urah za pripravo pase prevelik kup ljudi. Ljudi, ki kjerkoli drugje itak ne bi dobili službe.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
