Erazem B. Pintar (kolumna) o umetnosti prepiranja

12. 5. 2018 | Vir: Lady
Deli
Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Ljudje se pač radi prepiramo. Vendar četudi bi kakšen brodolomljeni vesoljček zaman iskal racionalno ozadje prepirov med vesoljskimi primati s planeta Zemlje, to še ne pomeni, da so prepiri vedno in a priori nekaj slabega.

Vesoljčku bi popolno neznanko predstavljali tudi hrepenenje, strast in ne nazadnje ljubezen. Gre namreč za čustva, ki so že po svoji osnovni naravi nekaj povsem neracionalnega. Vsako, lahko še tako majhno racionaliziranje, jih ubije in reinkarnira v nesimpatično preračunljivost in oportunizem.

Če se malo poglobite v temo, boste opazili, da problem sploh niso prepiri sami, temveč skoraj obvezna odsotnost kulture prepiranja. "Hej, hej, otroka, ne prepirajta se!" je v večini primerov edina šola, ki jo je v obdobju vzgoje prejela večina ljudi. Starši otroke naučijo govoriti, pisati, peti, oblačiti in celo ličiti se, prepiranje kot osnovno gonilo napredka pa je očitno enostavneje le negativno poetikerati in ga kratko malo črtati s starševskega programa vzgoje. Otroke tako pri treh letih naučimo, kako se lepo in spodobno je, pri čemer jedo v povprečju trikrat dnevno. Sprejo se desetkrat in večkrat dnevno, pa jih le redki straši znajo podučiti, da se je tudi v prepiru treba držati nekih osnovnih pravil in protokolov. Na primer tega, da naj bo predvsem jasno, o čem se z nekom sploh prepiramo, in da prepir okrog tega, da nekdo nečesa ni naredil, ne more zaiti v vpitje o tem, da je bila že njegova stara mama popolnoma šlampasta, lena in neorganizirana.

Ker tole ni priročnik lepega vedenja niti knjiga o umetnosti prepiranja, se seveda tukaj ne bom razpisal o tem, kako se kulturno prepirati. Bi pa tistim, ki sami ne posedujejo dovolj občutka za to, kaj je še okusno in kaj ne, priporočal, da kakšno takšno knjigo vzamejo v roke. Sploh tistim, ki bodo v tem predvolilnem času nastopali na raznoraznih soočanjih, okroglih mizah in v TV-debatah. Dejansko je grdo videti, ko določenim gospodom, ki nam bi vsem morali biti pravzaprav vzor in ne nazadnje od nas pričakujejo, da jih bomo naslednja leta plačevali, popustijo zavore, lastne strasti pa jih porinejo navzdol po hribu popolnega primitivizma.

Priznam, da sem imel obdobja, ko sem v določenih prepirih užival. Kaj je lepšega kot spoznavati tuje zablode, pri čemer se enako počutijo tudi tvoji sogovorniki. Zdrava hrana za intelekt in pravo viharjenje možganov. Cel kup idej se rodi in na srečo tudi umre. Za ideje namreč še nismo izumili inkubatorjev in visoke medicine. Na srečo najbrž, sicer bi nam precej slaba predla. Ko se malo postaraš, si vse manjši ljubitelj prepirov. Naj se na okopih napredka malo bori še mlajša generacija. Tako je na večino neumnosti, ki mi jih servirajo samozaverovani ljudje, moj odgovor preprosto: "Tudi prav." Tu ne gre le za dejstvo, da se z idioti ni pametno kregati, ker okolica ne prepozna razlike, temveč do močnega pešanja afinitete, da je svet mogoče spreminjati. Bolj učinkovito se nam zdi, da na njega dobro pripravimo otroke in kasneje vnuke, kot pa soljenje pameti širši okolici.

Skratka, svoja dva škorca moram vzeti v roke. Z ženo sva topogledno prekleto slab zgled. Se namreč sploh ne prepirava, kar je seveda predvsem njena zasluga. Najprej jima moram razložiti, da ni nič slabega, če se prepirata. Naj ne bosta psihiča kot midva. Potem pa ju naučim le še nekaterih pravil. Pravil umetnosti prepiranja.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču