V delu državne uprave spet 'vrši'. Komisije, agencije, svetovalci, strokovnjaki za prehlajene kanarčke, skratka vsak, ki ima pet minut časa, in tam je takih res veliko, se je zagrizel v novo glodalno kost. Kost, ki se ji reče varovanje osebnih podatkov.
Celotna zgodba me seveda spominja na blondinko, ki ne razume, kako termovka ve, kdaj je zima in kdaj poletje. Po njenem prepričanju namreč pametna flaša pozimi 'greje' in poleti 'hladi'. Čaj v njej ostaja vroč, limonada pa mrzla. To pa še ni vse. Ne le da so flaši jasni letni časi, ona od vas pridobiva celo zaupne osebne podatke. Na primer, kdaj pijete čaj in kdaj ledeno limonado. Resno sumim, da te podatke tudi hrani, nesprejemljivo! Najbrž prav ona to sporoča gostincem, ki vam tako poleti ponujajo hladne pijače, pozimi pa tople napitke. In naj me koklja brcne, če to počne zastonj!
Bitka je že izgubljena. Nekateri menijo, da smo samo pozni, nekateri, da je še čas, vendar so oboji v zablodi. Tako je hajka okrog varovanja osebnih podatkov butasta z najmanj dveh aspektov. Prvi je ta, da segmentiranje kupcev na njihove želje, navade in druge lastnosti ni več obvladljivo, predvsem pa ga ni več mogoče kontrolirati. Podjetja podatkov več ne zapisujejo v primitivne podatkovne baze iz osemdesetih. Enkripcije, šifriranja, lažne baze, programi, ki v resnici počno nekaj povsem drugega, kot je videti, in ne nazadnje blockchain.
Drug tak aspekt je dejstvo, da so intelektualni, čustveni in poslovni komforti, ki ga prinašajo sodobne tehnologije, enostavno premočni, izpostavljanje pa le postranska škoda.
Kaj vam torej preostane? Prva možnost je ta, da tako kot lahko nehate uporabljati termovko, zavržete tudi svoj pametni telefon. Na krilih preganjavice, da se ves svet ukvarja s tem, kaj počnete, v ozadju vsega pa je zanesljivo židovska zveza, zaprete profile na vseh socialnih omrežjih in si na Bolhi spet kupite kakšno predpotopno nokio, ki ni niti P od pametnega telefona. Zavrzite tudi vse kreditne kartice in začnite nositi nekaj burki podobnega, saj je že vse pod videonadzori. Vso srečo na tej poti.
Druga možnost je, da začnete živeti vsaj dvojno življenje, če že ne trojnega, in vam ultimativen fetiš postane ideja, kako nategniti sistem. Nadenite si novo ime, na primer Dick Ferrari, in si v digitalnem svetu zgradite drugo, novo podobo. Po načelu "nikoli ne veš, kje te sreča čaka" morda Dicka vzljubite veliko bolj kot sebe in postanete večno srečna kibernetična osebnost, svoj pravi jaz pa zakopljete na smetišče zgodovine, kjer ga ne bo več nikoli nihče našel.
Tretja, edina razumska možnost pa je, da začnete živeti bolj transparentno življenje in preprosto uživate v stvareh, ki jih prinaša digitalni svet. Za začetek mogoče najprej sebi priznajte, kdo ste in kaj vse počnete, potem pa postopoma še okolici. Lahko enemu po enemu.
Osebno mi je všeč, da prodajalci vedo za moja zanimanja in navade, tako mi po monitorju 'packajo' s tehniko, navtiko, športnimi in glasbenimi rekviziti, in ne s stoječimi falusi in mokrimi češpljami. Všeč mi je, da me telefon opozarja na bližino bara z dobrimi 'scotchi' ali cigarami, me pa pri miru pusti s konfekcijo in kozmetiko. Všeč mi je, da mi banke, prodajalci avtomobilov in potovanj pošiljajo ponudbe v mojih finančnih okvirjih, in ne kar vsega. Digitalni svet nas je objel, objemite ga nazaj.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del