Zadnjič sem v neki občinski čakalnici čakal na kos ožigosanega papirja in malo je manjkalo, da bi se to sprevrglo v pretep. Ob takšnih priložnostih se vsem mudi in nikogar ne veseli izgubljati časa po uradih. Sploh tam, kjer bi storitev morala biti že davno na voljo prek spleta.
Ko sem kot divji konj vstopil v hodnik s čakajočimi ljudi in le enimi sprejemnimi vrati, me je zvilo, vendar kaj pa hočeš. Vljudno sem pozdravil in nadaljeval z retoričnim vprašanjem, ali čakajo vsi za taista vrata. To je tako, kot bi zobozdravnika, ki ima mučilno pripravo že v roki, vprašal, ali bo treba vrtati. "Ne, samo testiram, ali deluje, vi lahko kar vstanete in greste domov ..." je prekleto redek odgovor.
Usedel sem se na stol in se, da čas koristno porabim, posvetil mejlom na telefonu. Vrsta se je zmanjševala kar hitro, bal sem se le do popolnosti urejene seksi mladenke, ki je bila v vrsti ravno pred mano. Take vedno ostanejo notri štirikrat dlje. Pa kdo bi mu zameril? Birokratu namreč. Ne jamčim, da bi bil sam kaj boljši.
Med čakanjem je prišlo pet ali šest novih strank in tu se začne moja zgodba. Vsak, ki je znal tekoče slovensko, je pogledal vrata, ljudi in vprašal, ali vsi čakamo. Upanje pač umre zadnje. Ali predzadnje. Vmes pa so prileteli, vsak zase in ob svojem času, tudi trije poslovenjeni mladeniči. Naši bivši južni bratje, ki očitno zdaj delajo in živijo tu, le jezik jim dela težave. Vsak je najprej premeril nas, ovce, ki sede čakamo, nato pa z odločnim trkanjem takoj napadel vrata. "Meni bi trebalo samo ..." Naprej ne bom razlagal, ker nadaljevanje ni ne lepo ne bistveno ...
V osnovni in srednji šoli sem imel kar nekaj sošolcev, katerih starši so se preselili z juga. Občutek sem imel, da se ti otroci še posebej trudijo biti takšni kot mi, v določenih stvareh tudi boljši. Kolega je vedno rekel, ni bolj zavednih Slovencev kot asimilirani Bosanci. Najbrž resnica ni bila daleč.
Dandanes je priseljenska zgodba povsem drugačna. Kot da bi bilo tem ljudem naročeno, kaj naročeno, zabičano, naj se ne učijo jezika, naj ne sprejmejo vedenjskih vzorcev in lokalnih navad. Na drugi strani mi v kontekstu kvaziliberalne evropske pomladi in za neko nedokazano skupno dobro požremo vsak njihov drek.
Slovenci nismo bili nikoli nacionalisti. V Sloveniji je bil vedno vsak rastafarijanec lahko Slovenec, če le se je tako počutil sam. Tako je tudi prav. Le popolni idioti si za diskriminacijo izberejo genetiko. Še večji bedaki so le tisti, ki si spol. No, v našem primeru genetiko, ki je zgodovinsko prekavsana od vsakega, ki je šel tu čez in imel pet minut časa. Od samega Hanibala do sodobnih 'cyber' turistov in vseh vmes. V naši državi priseljenci zasedajo najvišje državne in menedžerske funkcije, športni priseljenci so narodni junaki. To nas ne bo zbrisalo z zemljevidov, vendar le če bomo znali priseljence prisiliti v našo vedenjsko in kulturno shemo. Multikulti vernikom beseda 'prisiliti' seveda ne bo po godu. Kaj me briga! Vedno bom verjel in zagovarjal multigeni koncepte, multikulti sranja pa videl kot zablode. Nenaravne, predvsem pa nepraktične zablode, ki se prepogosto končajo s krvjo. Zgodovina je najboljša učiteljica.
Priseljenska mularija ima v bistvu prav. Res smo ovce. Doma s permisivno vzgojo in v družbi z multikulti ponižnostjo. Tudi prav. Samo ne pri meni in ne pred vrati, pred katerimi jaz čakam!
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
