Mogoče bom še kakšno januarsko kolumno posvetil spominom ali statistikam prejšnjega leta, saj me miselno analiziranje cele vrste stvari preprosto zabava. Zabava precej bolj kot na primer sestavljanje novoletnih zaobljub, ki se mi zdijo, milo rečeno, smešne in za tiste, ki jih dejansko jemljejo resno, oseben pečat lastni nesposobnosti.
Že tako je novo leto fiktivna prelomnica, vendar statistika eno itak potrebuje. Spreminjanje prehranjevalnih, pivskih, seksualnih in še kakšnih navad, ki jih najpogosteje gostijo takšni seznami, pa si lahko za prelomnico izbere katerikoli dan. Če menimo, da nekaj počnemo narobe, predlagam isti dan, ko to doumemo.
Med arhiviranjem mejlov, SMS, FB-sporočil in druge komunikacijske navlake se torej vedno malo pozabavam s statistiko. Vedno s kakšnimi drugimi podatki, sicer bi bilo tega preprosto preveč.
Ob koncu sedaj že bivšega leta me je med drugim zanimalo, na katero kolumno sem v letu 2017 prejel največ negativnih odzivov. Ti so sicer redki, ljudje razumejo nujnost osebno-črno-belega slikanja, dramatiziranja, metanja kosti in cinizma v kolumnah. Brez tega bi bile te samo še en dolgočasen članek kakšnega faliranega novinarja s sindromom prostega stavka. Ob popolni tržni usmerjenosti medijev in posledičnem neplačevanju prave novinarske kvalitete je takih že velika večina. Na žalost.
Torej, to je bila kolumna, kjer sem omenil, da debelim ljudem preprosto ne zaupam. V kontekstu se je dalo razumeti, da prvenstveno mislim na poslovno okolje. Ljudje so mi v glavo zmetali vse. Od bolezenskih stanj, ki povzročajo debelost, do delovnih okolij, ki ti uničijo postavo, le na tistih 99 odstotkov primerkov, ki so debeli, ker preprosto veliko več požrejo kot porabijo, so pozabili. Ker si večinoma niso niti všeč in se vse življenje nesrečni gredo neuspešne diete, je moč zaključiti, da gre le za preprosto pomanjkanje samodiscipline.
Pa saj je vseeno, nikjer nisem napisal, da mi gredo na jetra, nikjer, da se z njimi z veseljem ne družim, nikjer jih nisem žalil ali zasmehoval, samo napisal sem, da jim zaradi njihove lastne nediscipline in majave volje preprosto ne zaupam. Kako nekomu zaupati občutljiv projekt, vodenje računovodstva ali še kaj bolj občutljivega, če nima niti discipline, da v red spravi samega sebe? Zares srečni debeluhi brez želje, da bi shujšali, so tu seveda izvzeti.
In nezaupanje je povsem legitimna pravica, mar ne? Večina ne zaupa narkomanom, niti pijancem, nekateri ne kadilcem, nekateri nobenim odvisnežem. Obstajajo idioti, ki a priori ne zaupajo Bosancem ali celo črncem. Če grem v ekstrem, skoraj pol sveta ne zaupa ženskam!!?? Zakaj za vraga jaz ne bi smel ne zaupati debeluhom?
Poleg tega je zaupanje itak popolnoma precenjen precedens in pač ne more biti pogoj za dobro druženje. Redke so situacije, ko moraš nekomu res zaupati. Ne komplicirajte torej, če niste ravno na bojišču v Siriji ali navezani na nekoga v Hillaryjevi steni Mont Everesta. Pa še te bojda ni več. Če bi se sam družil le z ljudmi, ki jim zaupam, bi bil zanesljivo bolj sam kot ne.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del