Erazem B. Pintar (kolumna) o zagrešenih napakah ...

Vir: Lady
12. 12. 2017

Za mano je buren teden v Amsterdamu, kjer smo imeli postavljen razstavni prostor in svetu prikazovali svoje nove izume.

Podnevi smo delali kot nori, saj smo bili nenehno oblegani z množico radovednežev, iz katerih je bilo treba izluščiti morebitnega poslovnega partnerja. Po desetih urah stanja in blebetanja v angleščini so se mi besede začele fecljati. Še dobro, da so mladci okrog mene podpisali sponzorsko pogodbo z rdečim bikom, tako da sem v kriznih trenutkih tudi sam lahko segel po pločevinki. Ali dveh.

Ne glede na hvaljenje nas starih hropcev, da imamo energije dovolj za izvoz, se takole pokaže, da nismo več dvajset. Pa tudi trideset ne. Tudi noči nam niso prizanesle. Če že si v centru Amsterdama, bi bil podleg utrujenosti boleč poraz, mar ne? Tokrat sem se pripravil in s sabo prinesel dolge papirčke za zvijanje cigaret, s katerimi mi je kolega oblepil cigare. Tako sem lahko kadil v baru ob viskiju. Pred dvema letoma so me namreč poslali ven, češ da se notri ne kadi. Okrog mene pa vsi s takimi džolami, da bi dim lahko s škarjami rezal. "Travo že, travo, tobaka pa ne morete kaditi notri," mi je pojasnjeval obritoglavec in mi kazal izhod. Popoln nesmisel, saj cigara ni cigareta z dvesto čudnimi primesmi, temveč le dobro zviti tobakovi listi. Ob tem, da je tudi v tem njihovem 'weedu' vsaj sedemdeset odstotkov tobaka, da stvar sploh gori. Tisti preostali del pa naj bi verjetno povzročal smrad, ker smrdi pa kot pri norcih.

No, po štirih dneh dvoizmenskega tempa sem si želel le še zadremati v letalu nazaj in potem nadaljevati v domači postelji in ob svoji ženski ... Vendar občutek, da sem strelovod za vse pizdarije, je pri meni pač kroničen. S seboj sem namreč vzel eno kombinirano orodje, nekaj podobnega švicarskemu nožu, in en star, zložljiv nož, ki sem ga kupil pred 20 leti na Tajskem. Za rezanje kartonastih škatel in lepilnega traku. To pri postavljanju in potem pospravljanju vedno prav pride. Konec koncev sem 'presejmaril' pol planeta. Na poti v Amsterdam sem zadevi pospravil v prtljago, ki jo oddaš, nazaj grede pa sem, utrujen in zgaran, to pozabil v ročni prtljagi. Kaj je sledilo, lahko uganete.

Uradnikom na letališču se je zmešalo, ko je na preiskovalnih monitorjih iz moje poslovne torbe zažarel nož. Po prvih minutah popolne evforije je sledilo razočaranje, ko so ugotovili, da mogoče le niso ulovili novega terorista in preprečili še ene ugrabitve letala. No, hladno orožje in po njihovih zakonih česa takega ne smeš nositi nikjer. Okej, niti na letališču. Da ne bo pomote, Slovenci temu rečemo pipec, ki ga ima v žepu skoraj vsak otrok, ki odrašča na vasi. Mestni mulci imajo namreč raje električne paralizatorje ali pa kar pištole manjših kalibrov.

Okej, podpis petih izjav, telefonski pogovor z dežurnim državnim tožilcem in tristo evrov kazni me je 'ausdrekalo', sposobnost hitrega teka na slab kilometer pa mi je pomagala ujeti letalo. Šlo je za las. V spominu mi bodo najbolj ostali pogledi vseh tistih ljudi, ko sta me orjaška policistka in še en policist, oba v neprobojnih jopičih, z 9-milimetrskimi pištolami in avtomatskim orožjem peljala čez pol letališča do policijske pisarne. Mislim, še ena izkušnja več. Napake pa itak vse plačaš. Tiste, ki jih lahko plačaš z evri, so še najcenejše ...