Erazem B. Pintar (kolumna): Odklop!

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
5. 8. 2018

Pred nekaj dnevi se je začel naš letni dopust. Že skoraj 20 let letne dopuste preživljam na barki. Marsikomu bi se tako dopustovanje zdelo dolgočasno in monotono, predvsem pri vsakoletnem ponavljanju. Za podobno ali celo nižjo ceno vsega skupaj bi si vsa družina lahko izbrala deset dni Grčije, Francije, Španije ali Italije. All inclusive s polnim penzionom, hotelskim bazenom in urejenim dostopom do morja. No, poskusil večkrat, bil tam, in to je pa res dolgčas.

Pri navtičnih zgodbah je nujno treba ločiti dve stvari, dva povsem različna pristopa. Eden je charter oziroma najem plovila za teden ali dva. Tak dopust zna biti sila lep, zanimiv in aktiven, vendar vseeno predstavlja le senco navtičnih občutkov v primerjavi s tem, da je plovilo vaša last. Tvoja lastna majhna hišica na širnem morju. Lastniki plovil vseh vrst, velikosti in oblik bodo prekleto dobro vedeli, o čem govorim.

Gre pa v prvi vrsti za vprašanje aktivnostne stopnje dopusta, ki si ga nekdo želi. Mogoče malce nelogično na prvo žogo, vendar opažam, da si nizko aktivnih dopustov želijo predvsem tisti, katerih službe so psihološko manj zahtevne. Tisti, ki neprestano delajo pod velikimi psihološkimi pritiski in v okolju, kjer je g. Stres rezident, potrebujejo nekaj, kar jih odpelje in zaposli njihove možgane s tono operacij. Le-te naj imajo sicer čim manj skupnega z operativo v službi, pa vendar.

Prav debate na temo odklopa so prve dni dopusta že stalnica. Ljudje neverjetno radi debatirajo o tem, koliko časa nekdo potrebuje, da se odklopi, da najde samega sebe oziroma da se s sabo pomiri ali celo pogovori.

Z mojega zornega kota je to le še en od številnih nategov sodobne psihologije. S temi shizofreničnimi pristopi so okužili že dve, če ne tri generacije in jih spreobrnili v neke vrste notranje mistike. To, da se iščeš ali pogovarjaš sam s sabo, ni tehnično nič drugega kot shizofrenija, kakopak! Če bi bil sam tak, da bi moji možgani potrebovali dneve ali celo tedne, da se prilagodijo novi situaciji, bi to skrival kot hudič. Tak človek je bržkone neuporaben v sodobnih delovnih procesih, nezanesljiv kot starš ali prijatelj in primeren za hospitalizacijo. No, ja, ne tukaj in ne danes. Danes normalnost ni niti senca normalne normalnosti, temveč velja, da kar je fensi, šik, je normalno. Kot odlično razlaga ameriška pediatrinja Michelle Cretella, je danes povsem normalno, da pride 14-letnica in razloži, da je ujeta v telo drugega spola, pa ima takoj ves strokovni in medicinski suport. Brez dovoljenja staršev jo naslednja leta filajo s hormoni in ji amputirajo prsi. Če bi prišel s tezo, da si enonogo bitje, ujeto v dvonogo telo in zahtevaš amputacijo ene noge, bi pa končal v kakšni psihoustanovi. Zaenkrat.

Kakorkoli, če potrebujete iskanje samega sebe, pogovore s seboj in tedne, da možgane preklopite na 'dopustniško' nastavitev, tega vseeno ne razlagajte preveč naokrog. Četudi so take neumnosti dandanes v družbi široko sprejete, boste vsaj pri približno inteligentnih ljudeh izpadli ... hmmm, hmm ... malo posebni. Milo rečeno. Klin'c, butasti, nesposobni in neuporabni, da ne ovinkarim!

Lep odklop torej, kjerkoli, že ste. In pazite nase.